Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
QUINTRON: Sucre du Sauvage (Goner, 2011) (ponovitev 8. 6. 2011 ob 00.30) (1250 bralcev)
Sreda, 1. 6. 2011
Pina Gabrijan



* Letošnje leto nam več kot prijetno ozaljšuje nov album neworleanskega naravnega bizarneža Quintrona, naslovljen 'Sucre du Sauvage'. To je od začetka njegove studijske aktivnosti v letu 1994 osmi album po vrsti in naslednik 'Too Thirsty 4 Love' izpred treh let, ki je prav tako izšel pri ameriški založbi Goner Records. Zagotovo je Quintronovo ime poleg sopotnice in ustvarjalne partnerke, vokalistke in lutkarke, ki sliši na ime Miss Pussycat, najbolj neločljivo povezano z njegovim lastnim izumom, imenovanim Drum Buddy. Gre za ritem mašino oziroma sintetizator, ki bi ga morda še najlaže opisali kot nekakšen optični termin, delujoč po principu odzivanja na prisotnost oziroma odsotnost svetlobe žarnice, ki je njegov sestavni del. V lanskem letu je bila na tržišče lansirana nova serija napravic, med njenimi kupci pa je na primer tudi Laurie Anderson, ki je Drum Buddyja nabavila za svojo spremljevalno zasedbo.

Album 'Sucre du Sauvage' ima posebno zgodbo. V celoti je bil namreč ustvarjen v neworleanskem umetnostnem muzeju, kamor je bil Quintron povabljen na trimesečno rezidenco. Tako je vsak dan »prišel v službo« in v galerijskem ambientu snoval novo dolgometražno ploščo. 'Sucre du Sauvage' se od preteklih izdelkov razlikuje tudi po večjem naboru zvokov in mašinerije, saj so bili prej njegovi komadi ponavadi ustvarjeni s toliko kosi aparatur, kot jih je lahko naenkrat uporabljal. Še vedno pa gre za njegovo prepoznavno estetiko, ki že na daleč zaudarja po Quintronu lastni elektronski psychobilly izkušnji močvirij – pa naj bodo ta interna ali eksterna. Tako je prvi del plošče utečeno pospešen in odpuljen v njegovi maniri, vendar pa se s komadom 'Elevator' plošča obrne. Udarništvo začetnih komadov se zazre samo vase, s čimer ne postane nič kaj bistveno manj udarniško, vendar pa zato dobi še kontemplativno komponento. Poleg pravkar omenjenega 'Elevator' prav posebej navdušujeta še 'Deer In The Clouds' in 'Train Ride', ki kažeta Quintrona kot veščega tudi zelo subtilnih prijemov.


Zadeva, ki dela tega ustvarjalca poleg njegovega Drum Buddyja še posebej občudovanja vrednega, je zares lucidno združevanje elektronike in rock'n'rolla, ne le na ravni glasbenega izrazja, temveč Quintron sam s svojo prezenco hkrati opominja na to, kar manjka dobršnemu delu akterjev elektronske scene – to je zares pristna in nepreračunljivo odtrgana rock'n'roll drža. Ta sama po sebi razodene pogosto zgrešenost oziroma kdaj že kar rahlo neokusnost pozicij, ki jih – hote ali nehote - zavzemajo ti ustvarjalci. Vse od želje po pretirani intelektualizaciji lastnega dela in s tem tudi samega sebe pa vse do pretirane izpraznjenosti zavoljo nastopaške dimenzije. In tako nam ob nasičenosti scene s kar nekako »trying too hard« entitetami toliko bolj seže v srce nekdo, ki je absolutno »cool without trying«.

pripravila Pina Gabrijan



Komentarji
komentiraj >>