Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
SODOBNA TAJVANSKA PROZA PRVIČ: XU SHUNTANG - AFERA (2998 bralcev)
Nedelja, 5. 6. 2011
kristinas




Zgodovina in politična ureditev Tajvana

Namesto s pregledom literature pričenjamo tokratni cikel s kratkim uvodom v zgodovino in politično ureditev Tajvana. Takšen pregled je nujen, saj o tej državi vemo razmeroma malo, in še posebej zato, ker na Tajvanu letos praznujejo 100. obletnico obstoja.

Ustanovitev Tajvana ali bolj uradno Republike Kitajske (ROC) je bila rezultat revolucije Xinhai, ki je pretresla Kitajsko leta 1911, in katere simbol ostaja še dandanes. Na Kitajskem je po vstaji v Wuchangu 10. oktobra 1911 s padcem zadnje dinastije Qing po tisočletjih padla tudi dinastična ureditev države. S tem se je pričela formirati Republika Kitajska, ki velja tudi za prvo republiko v Aziji.

V iskanju alternative za novo ustanovljeno republiko je mesto »očeta naroda« prevzel Sun Yat-sen, ki je nalogo predal izkazanemu generalu Yuan Shikaiju, ta pa je kmalu zavrgel uspehe revolucije in na novo oklical cesarstvo. Poskus mu je spodletel in Kitajska je ostala razkosana med številne samovoljne vojskovodje. Sun Yat-sen je na jugu Kitajske leta 1919 na novo organiziral Nacionalistično stranko (Guomindang) s ciljem poenotiti Kitajsko, a zaradi pomanjkanja vojaške podpore ni uspel. Istega leta je sever Kitajske preplavilo nezadovoljstvo ob krivični versajski pogodbi, kar je izzvalo revolucionarno gibanje 4. maja in leto kasneje ustanovitev Komunistične partije (Gongchandang). Po Sun Yat-senovi smrti leta 1925, je na njegovo mesto stopil Chiang Kai-shek, ki je z vojsko najprej zavzel velik del Kitajske, potem pa se naperil proti komunistom, kar je po letih masakrov pripeljalo do državljanske vojne. Ta je nemire in pustošenja zavlekla še za štiri leta po končani drugi svetovni vojni, v kateri sta sicer oba tabora uspela združiti moči.

Otok Tajvan, ki ga je Kitajska leta 1895 morala prepustiti Japonski, je po njeni kapitulaciji 1945. leta spet pripadel Kitajski. Retrocesijo so izkoristili pripadniki Nacionalistične stranke in tja postavili vlado Republike Kitajske. Preseljevanje Kitajcev na otok in vzpostavitev novega reda po številnih likvidacijah sta med Tajvanci in prišleki s celine izzvala nemire. Po znanem incidentu 28. februarja 1947 pa sta družbi zavladala izredno stanje in tako imenovani beli teror, ki sta trajala vse do leta 1987. Še znatnejša množica celinskih Kitajcev se je na otok umaknila leta 1949 po izgubljeni državljanski vojni in ustanovitvi Ljudske republike Kitajske (PRC) s strani komunistov. Vse to je sililo Tajvan, da poišče novo identiteto.

Kar ostaja vsa ta desetletja nerešeno, je vprašanje o legitimnosti obeh vlad: Ljudske republike Kitajske in Republike Kitajske oziroma Tajvana. Čeprav Republika Kitajska s svojim sistemom ureditve nikoli ni bila pod oblastjo Ljudske republike Kitajske, je večina sveta ne priznava kot neodvisne suverene države. Ne glede na to pa je Tajvanu za razliko od celine uspelo manifestirati načela revolucije Xinhai, ustanoviti republiko, modernizirati politični in ekonomski sistem ter vzpostaviti ustavno demokracijo.

Tajvanska proza
Kljub nerešenemu političnemu statusu Tajvana, se v zadnjih desetletjih zdi avtonomija pojma tajvanska književnost povsem smiselna. Pa četudi je začetek sodobne tajvanske literature, ki sega v čas po drugi svetovni vojni, zaradi takratnih političnih razmer precej nejasen.

V petdesetih letih japonske nadvlade so bili Tajvanci prisiljeni sprejeti japonski jezik. Po porazu Japonske, ko je Tajvan ponovno prešel v roke Kitajcev, pa so se morali na novo učiti kitajščine. Mnogi tajvanski pisatelji so bili v tem času žrtve političnih likvidacij in aretacij. Tudi te so bile razlog, da tajvansko književnost tega časa zaznamujejo dela emigrantov s celine.

Avtohtoni tajvanski pisatelji so ponovno spregovorili šele sredi šestdesetih let. V tem času je v tradicionalno kulturo neizbrisno zarezal vpliv zahoda ter književnost prežel z modernizmom in umetniško avtonomijo. Modernizem je sicer ohranjal realistični prijem vsebine, nezanemarljivo pa je posegel na področje jezika. V sedemdesetih se je razbohotila tudi precej ideološko obarvana domoljubna književnost, ki se je obračala k tajvanskemu podeželju in tamkajšnjim ljudem.

Osemdeseta leta v prozi veljajo za leta raznolikosti. Večje spremembe, ki so prevetrile tako svet tajvanske politike kot družbe nasploh, so zrahljale meje politične moči in tradicionalnih etičnih vrednot ter strle okvire tradicionalne književnosti. Domoljubna književnost je za svoj izraz začela uporabljati tajvanščino (Lin Zongyuan, Xiang Yang, Lin Yangmin, Huang Jinlian, Chen Mingren, Li Qinan). Spremembe so utrle nove žanrske poti. Ženske avtorice so oblikovale vejo feministične književnosti (Li Ang, Liao Huiying, Xiao Sa, Su Weizhen, Xia Yu, Yuan Qiongqiong). V njeni srži je bil sprva dvig ženske zavesti, prikaz odnosa med spoloma in kritika ostankov krivičnega položaja žensk, v kakršnega jih je pehala tradicionalna (kitajska in tajvanska) družba. Druga skupina avtorjev je ustvarila vejo kritične politične književnosti (Zhang Dachun, Huang Fan), ki je vse do preklica izrednega stanja leta 1986 poskrbela za marsikateri politični incident. Po preklicu pa je pričela razkrivati konfliktne okoliščine dežele, ki je iskala identiteto in se postopno demokratizirala. Spet tretja veja avtorjev pa je žugala dekadentni družbi in oblikovala mestno književnost (A Sheng, Lin Yaode, Lin Yu). Čeprav vsem tem tendencam manjka neka konsistenca, pa njihov vznik zrcali takratne razmere na Tajvanu.

Devetdeseta leta so leta multikulturnosti in doba postidentitetne politike, kar v literaturi odseva v prepletanju žanrov in jezikovni pestrosti. Eksplozija razvoja na področju elektronike v tem času je prinesla težko opredeljivo tako imenovano medmrežno ali digitalno književnost (Cai Zhiheng, Teng Jingshu, Luo Yijun, Chen Xue), ki se tematsko osredotoča predvsem na vsakdanjost. Ta se je, predvsem zaradi popularnosti medija in možnosti hitrega posredovanja, močno razbohotila ter razširila tako pisateljske kot bralske kroge. Čeprav jo, ravno na račun njene splošnosti, pogosto ostro kritizirajo, pa ne gre spregledati dejstva, da je izoblikovala nove sloge pisanja in pomeni neko novo neodvisno vejo v tajvanski literaturi.

Mlajše generacije so ohranile in nadgradile žanrsko pestrost preteklega desetletja. Nezanemarljiv delež je književnosti dodala homoseksualna tematika, ki priča o strpnosti tajvanske družbe do homoseksualcev (Gu Zhaosen, Huang Qitai, Lin Yuyi). V duhu gibanja za neodvisnost Tajvana se je pojavila okoljevarstvena književnost (Xin Dai, Han Han, Ma Yigong), razmahnila pa se je tudi znanstvena fantastika (Xu Shuntang). Prav tako so se v ospredje prerinila dela pisateljev iz krogov tajvanskih domorodnih manjšin s svojimi neknjižnimi jeziki in izročili ter našla izraz v državnem jeziku - mandarinščini (Tian Yage, Mo Naneng, Boer Nilin). Takšen sinkretizem je prestopil prag novega tisočletja.

Tajvansko književnost zadnjih desetih let zaznamujejo predvsem nove tehnike in oblike. Svojevrstna inovativna sredstva, ki ostajajo posebnost te literature, je zaznati predvsem v medmrežni književnosti in, kot kažejo raziskave drugih književnosti, ta slogovna sredstva ostajajo njena posebnost.

Sodobna tajvanska književnost zadnjih treh desetletij si je, kot kaže, uspela utreti samosvojo in neodvisno pot. Ves čas pa ostaja slika pisane dežele in vsakdanjosti tamkajšnjih ljudi.

V slovenščini je do zdaj sicer izšla le ena antologija tajvanskih kratkih zgodb: Zgodbe iz Kitajske in s Tajvana (2009), za katero je zgodbe izbrala in jih prevedla Mojca Pretnar, ki je pripravila tudi naš tajvanski cikel.

Xu Shuntang
Kot prvega bomo v tajvanskem ciklu predstavili znanstvenofantastičnega pisatelja Xu Shuntanga, ki se je rodil leta 1966 v Jiayi. Že kot študent elektrotehnike je objavil več znanstvenofantastičnih zgodb, za katere je bil tudi nagrajen, in zasedajo mesta v več zbirkah tajvanske znanstvenofantastične proze.

Shuntang prvenstveno ni pisatelj, saj ostaja v službi znanosti kot raziskovalec. Pogosta tema njegovih del so tako ravno problemi in dileme, s katerimi se srečuje v svojem poklicnem življenju. Njegove zgodbe se dotikajo aktualnih problemov, ki kot posledica tehnološkega razvoja ogrožajo človeka; na primer klimatske spremembe, jedrska varnost in drugo, in ki v družbi ustvarjajo neenakosti ali privedejo do razčlovečenja človeka.

Vse našteto velja tudi za kratko zgodbo Afera z izvirnim naslovom Yuwai iz leta 1988, ki ji bomo prisluhnili nocoj. Avtor je zanjo prejel literarno nagrado Shibao in Zhang Xiguojevo nagrado za najboljšo znanstvenofantastično zgodbo.

 

Zanimive povezave:

http://www.gio.gov.tw/

http://www.culture.tw/index.php

http://danjalin.blogspot.com/2007/08/long-and-winding-road-to-science.html

 

Cikel o sodobni tajvanski prozi je finančno podprl slovenski Tajvanski raziskovalni center v sodelovanju s Tajpejskim ekonomskim in kulturnim uradom (TECO) na Dunaju.















Komentarji
komentiraj >>

Re: SODOBNA TAJVANSKA PROZA PRVIČ: XU SHUNTANG - AFERA
Andrej [15/06/2011]

Bil je lep, jasen dan, ko se je Hamlet sprehajal po obzidju trdnjave.
odgovori >>