Zaradi aretacije in izročitve Ratka Mladića v Haag je bil predvsem srbski predsednik Boris Tadić po vsem svetu in celo pri številnih kritikih sedanjih srbskih oblasti deležen številnih pohval in čestitk. "Dolgoročno je odločitev države, da Mladića izroči mednarodnemu sodišču najmočnejše sporočilo, ki jo je lahko dala katerakoli vlada v Srbiji svojim sosedom in kaže na odločnost, da se obrne nova stran zgodovine ter prične z obnovo regije in države. Včeraj je tudi francoski predsednik države Nicolas Sarkozy spremenil svojo usmeritev in dejal, da je sedaj nemogoče reči Srbiji, da so vrata zaprta," je v uredniškem komentarju zapisal britanski Guardian.

Podobni so bili drugi odzivi svetovnih medijev. Nekdanji haaški sodnik Robertson je dejal, da je bilo Mladićevo življenje na begu zagotovo "mizerno" ter da morajo biti sorodniki žrtev poboja v Srebrenici "hvaležni srbski policiji, ker so ga ujeli živega, namesto da bi ga ubili na podoben način, kot so ZDA to storile z Osamo Bin Ladnom", saj bo sedaj v Haagu nastopal kot "nehumani serijski morilec" in ne več "kot heroj." Aretacijo so pozdravili tudi Barack Obama, Ban Ki Moon in bosanski zunanji minister Sven Alkalaj. V uvodniku New York Timesa je bilo zapisano, da je srbski predsednik Tadić "nova vrsta voditelja" ter da je z aretacijo Mladića "dokazal svojo resnicoljubnost" ter da mora Evropa sedaj tudi sama "pokazati svojo resnicoljubnost" ter podpreti srbsko kandidaturo za polnopravno članstvo v EU. Celo Misha Glenny, ki je znan po pikrih komentarjih na račun Srbije je za CNN zapisal, da je srbski predsednik storil "opazno delo". Zapisal je, da se je Boris Tadić opravičil zaradi hrvaških žrtev v Ovčari in bošnjaških v Srebrenici, ki jih je obsodil tudi srbski parlament in da so bili vsi ti koraki "skoraj neopaženi" vendar hkrati bili velikega pomena za vzpostavljanje atmosfere medsebojne tolerance in odpuščanja. Tipičen primer tega je tudi v Sloveniji skoraj povsem neopaženo opravičilo srbske državne televizije in radia gledalcem in poslušalcem po vsej bivši Jugoslaviji zaradi sovražnega govora in propagande iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Na svoji spletni strani je RTS tudi priznala, da je "v mnogih primerih ranila čustva, moralno integriteto in dostojanstvo državljanov Srbije", ter poudarila, da je "negativno prikazovala intelektualce, politično opozicijo, novinarje ter verske manjšine in nekatere sosednje narode". Vendar pa so vse to opazili nekje drugje, zato je bila kmalu zatem sprejeta izjava Varnostnega sveta OZN, ki je izrazil zadovoljstvo nad prijetjem Mladića in potrdil, da "Srbija sodeluje z Mednarodnim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo."

Vsi ti odzivi so bili seveda pričakovani. Kadar nekdo stori nekaj slabega, potem lahko pričakuje kritiko. In ko stori kaj dobrega, potem je seveda na mestu pohvala. Toda to ne velja v primeru največjega dela slovenskih medijev. Slovenski komentatorji nad plazom pohval Srbije niso mogli skriti svojega velikega razočaranja. Eden od komentatorjev je navajal lanske podatke o odnosu srbske javnosti do ICTY in ob več sto obsojenih v Haagu celo zatrdil, da sodišče doslej "ni obsodilo niti enega ključnega moža jugoslovanskih vojn." Isti komentator se je obenem zgražal, ker je sodišče hrvaškega generala Anteja Gotovino obsodilo "zaradi osvobodilne Nevihte". Druga komentatorka je aretacijo Mladića ocenila kot eno od "tipičnih srbskih predstav, ki jih znajo tako brezhibno odigrati tamkajšnji politiki, da jim nasede ves svet", vendar pa te predstave pač ne vžgejo pri " nam, ki nas spomin na žalost še ni povsem zapustil." Srbski predsednik Boris Tadić naj bi raznim likom politikov s svojo podobo dodal še najnovejši "proevropski modelček". Aretacija Mladića je zato za komentatorko samo "vseobsežen blef", ki mu verjamejo samo "naivni kljukci na zahodu". Tadićevo zahtevo, da bi bilo sedaj potrebno raziskati tudi kosovsko prekupčevanje z organi pa je komentatorka videla le kot "domiselno sopostavljanje krivde za grozljivo vojno, ki je tako ali drugače prizadela dvajset milijonov ljudi, z nekim nedvomno strašnim, a vsekakor obrobnim zločinom nekaj posameznikov."

Naslednji komentator je nadaljeval v podobnem stilu. Zanj je Mladić najprej psihopat in šele nato vojni zločinec. Šestnajstletni lov na Mladića je bil zato za srbsko nacijo "neuspešen lov na samo sebe. Kar z drugimi besedami seveda pomeni, da Srbi psihopatska nacija, tako dolgo pa naj bi Mladića skrivali le zato, da njihova psihopatologija ne bi prišla na površje. Zanimivo je, da je ta isti komentator Mednarodno kazensko sodišče za bivšo Jugoslavijo v Haagu le nekaj dni pred tem ocenil kot "farso", obsodbo hrvaških generalov pa kot "zadnje vzdihljaje foruma, ki naj bi ugasnil sredi letošnjega leta." Ante Gotovina, ki mu "vojaški dril pere možgane od njegovega sedemnajstega leta, ko se je znašel v francoski tujski legiji", je za tega komentatorja "prej žrtev kot storilec tega barbarstva". Naslednji komentator sicer skozi stisnjene zobe prizna, da je "aretacija balkanskega monstruma veličasten dogodek", da pa so "politiki na oblasti isti kot prej in da se dejansko nič ni spremenilo" oziroma da politiko vodijo "isti ljudje z novimi posnemovalci."

Ta kratka primerjava odziva svetovnih in slovenskih medijev na vest o Mladićevi aretaciji nam precej več kot o Mladiću in o Srbiji pove o Sloveniji sami. Slovenske predstave oziroma bolje rečeno stereotipi o Srbiji so očitno tako močno zakoreninjeni v slovenski javnosti, predvsem pa v evnuških vrstah slovenskih medijskih branilcev edine zveličavne resnice, da celo v trenutku, ko ves svet Srbiji izreka pohvale zaradi pravilnih in težkih korakov slovenski komentatorji ne zmorejo niti najbolj preprostih besed pohvale. V tem smislu je govorjenje o psihopatologiji v zvezi z Mladićem seveda na mestu, toda predvsem v smislu diagnosticiranja psihopatologije, ki se je razrasla v delu osrednjih slovenskih medijev.

Za kaj natančno gre je nekoč že lepo pojasnil angleški liberalec Harold Laski. Po prvi svetovni vojni je namreč opozoril, da "nihče več ne verjame v laž iz vojnih časov, da je bila edino Nemčija odgovorna za vojno", da pa se je v interesu nacionalne enotnosti smatralo kot pomembno, da se "Nemčija predstavi kot edini zarotnik zoper evropski mir", zato je bila naslikana kot "zločinec, katere grehi so tako veliki, da jih ni mogoče dovolj črno opisati." Rezultat teh medijskih laži je bil seveda jasen: "Njene vrline so bile zanikane, njeni dosežki zmanjševani, vse dokler se o njej za potrebe javnosti ni izgradilo nekaj, kar g. Lipman imenuje 'stereotip', zaradi katerega v očeh povprečnega človeka velja za zločinca, za katerega je vsaka kazen preblaga." Državniki, ki so lansirali takšen stereotip so vedeli, da je lažen, vendar so upali, da po zmagi ne bo posledic teh laži. Toda brez uspeha. "Tako uspešno so preprečevali vsak napor za razumnim postavljanjem meja v pretiravanju, da se je bilo nemogoče izogniti atmosferi sovraštva... Tako kot tisti, ki jih Dante opisuje v peklu, so bili kaznovani z realizacijo svojih želja," ocenjuje britanski sociolog.

Prav to je danes položaj, v katerem se nahaja velik del slovenskih medijev in politikov, ko gre za vprašanje Srbije. Srbija je bila - tudi zaradi neizbežnega političnega konflikta ob razpadu Jugoslavije - v zadnjih dveh desetletjih tako vztrajno prikazovana v najhujših barvah, kot "edini zarotnik zoper evropski mir", da je v očeh večine v Sloveniji zanjo vsaka kazen preblaga. Zato se slovenski mediji in komentatorji tudi ob očitnih uspehih Srbije krčevito oklepajo svoje najljubše igračke, svoje ropotuljice prepolne starih klišejev, svojih z realnostjo sicer skreganih in bebavih, toda preprostih črno-belih stereotipov o grdih, zvitih in prevarantskih Srbih. In prav ti "Srbi" so svoje največje zločince v Haag poslali sami, za razliko od Hrvaške, kjer se je Ante Gotovina uspešno skrival, nato pa bil prijet na mondenih Kanarskih otokih, od koder ga je v Haag poslala španska in ne hrvaška policija. Ampak ne, to za slovenske komentatorje ni dovolj. Še zmeraj zaman iščejo "srbsko katarzo" in po vrsti sicer povsem upravičenih kritik na račun Srbije v preteklosti niti v trenutku izročitve Mladića v Haagu niso sposobni izreči nekaj preprostih besed pohvale. To je seveda najboljši dokaz globoko zakoreninjene srbofobije, ki bolj kot Srbiji škodi Sloveniji. Kajti Srbija je sicer pozno, a vendarle pričela obračunavati z mračnimi duhovi svoje preteklosti, za razliko od Slovenije, ki vsaj v razmerju do Srbije pogosto ostaja ujetnica stereotipov. Prosto po Sartru - pekel, da, to so res drugi. Predvsem nekateri naši cenjeni, s sovraštvom zaslepljeni medijski voditelji in komentatorji, ujetniki zgrešenih stereotipov.

Terminal je spisal Igor Mekina.