Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
LEON MATEK: Most (Kud France Prešeren, 2011) (ponovitev 13. 5. 2011 ob 00.30) (1713 bralcev)
Ponedeljek, 6. 6. 2011
MarioB



* Čeprav je Leon Matek na glasbeni sceni prisoten že več kot dve desetletji, je pri širšem občinstvu manj znan. Taka usoda, žal, spremlja številne glasbenike, ki ustvarjajo na presečišču kantavtorstva, šansonjerstva, navezav na ljudsko godbo in rock'n'rolla. Takšne torej, ki jih je žanrsko težko zaobjeti z enim samim zamahom in ki povrhu, tako kot sam Matek, tudi v besedilih stopajo daleč stran od predvidljive in izpete romantike ter se raje strumno podajajo v slikanje osebnoizpovednih ali doživetih angažiranih besednih podob.

Matek se je na sceni pojavil leta 1987 z bandom Prepozno za krokodile, še najbolj pa se je uveljavil s tandemom Juhej in Vuhmepiš, ki je deloval od srede 90. let prejšnjega stoletja. Duo, ki sta ga sestavljala Matek in Mirko Sešek, je igral glasbo, ki sta jo sama poimenovala »ljudski rock« in s katero sta se predstavila tudi na Novem rocku. Ta ohlapna in protislovna oznaka je nekako ostala tudi najbližji opis Matkovemu solističnem početju, kot ga je zapisal že na prvencu Zrno leta 2007 ter na pričujočem svežem albumu Most.

Obravnavani kantavtor se namreč v svoji glasbeni govorici pošteno navdihuje pri ljudski glasbi, tako v glasbeni motiviki kot tudi v podajanju vtisa razposajenosti, veseljaškosti in zafrkljivosti. Že na prvem albumu je navdih poiskal v balkanskih muzikah, ki so še kako slišno barvale posamezne pesmi. Nenazadnje se je v teh muzikah preizkusil še pred prvencem v projektu LeonzMinko z bosansko harmonikarko Minko Đonlić.

Album Most v tem oziru prinaša pogumen korak naprej, saj je Matek v roke poleg kitare prijel tudi bosansko brenkalo saz. Zato tudi tak naslov albuma – Most –, ki skupaj z avtorjevo ilustracijo na naslovnici, ki prikazuje kitarista in instrumentalista na saz, sazlijo, kako si podajata roki, napoveduje glasbeno sožitje, ki nas čaka na albumu.

Saz je pomembno sooblikoval novo Matkovo glasbo; ne le, da je vanj še bolj slišno vnesel orientalske in balkanske melodijske motive, temveč nekateri s sazom odigrani komadi dihajo v drugačnem ritmu. Ta dostikrat združuje parne in neparne ritme, dodatne balkanske motive pa vnašata harmonika in violina. Čez zelo ubrano glasbo, iz katere izstopajo občasno neustrezno postavljeni spremljevalni vokali, pa se pne Matkov močan, vase prepričan vokal, s katerim nam suvereno podaja svoja brihtna besedila.

Čeprav je v pesmi sem ter tja zaslediti zanj značilno zafrkantstvo, Matku ne manjka satirične osti, s katero se loteva neusmiljene vsesplošne komercializacije in pehanja za denarjem, ki ju srečamo na vsakem koraku. V ljubezenskih besedilih pa opeva grenko razočaranje ob izteku neke ljubezenske zgodbe; tega razočaranja pa nikoli ne obrne v jokavost ali fatalizem, marveč se ga loteva z vprašanji, s katerimi se prek ljubezenske tematike loteva univerzalij – od mesta človeka v vesolju do nepredvidljivosti vsakodnevnih dogodkov.

Matek je na albumu učinkovito prepletel osebne in obče teme, občasno razgrajaške z introspektivnimi. Žurerskemu in zabavnemu komadu Že se zunaj svita, s podnaslovom Jutro na Metelkovi, denimo sledi otožna ljubezenska Grenko slovo. Enako uspešno si na albumu sledijo skladbe, ki jih igra s kitaro, in tiste, odigrane na sazu. Čeprav kratek za današnje standarde, a z nobeno slabo pesmijo v 40. minutah, nosi album Most Leona Matka številne radosti za ljubitelje sočnih življenjskih modrosti.

Glasbeno pa nudi album obilo užitkov v odlično odpetih in aranžiranih komadih, lepih prehodih med različnimi tradicijami, skladno medigro spremljevalnih glasbenikov in odlično zloženim šopkom razpoloženj. Kljub začetnim ugotovitvam o tem, da je Matek premalo znan, z novim albumom še bolj odločno kot prej dokazuje, da je še kako prepoznaven in poseben ter vreden pozornega in poglobljenega posluha – pa četudi boste ob kakem njegovem navihanem komadu noreli na plesišču!

pripravil Mario Batelić


Komentarji
komentiraj >>