Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Antinomija čistega podnebja (1999 bralcev)
Torek, 7. 6. 2011
tadej meserko



Ustvariti si utemeljeno mnenje o podnebnih spremembah zagotovo ni lahko početje, saj smo soočeni z dvema nasprotnima si teorijama. Za upravičeno prepričanje bi morali sami preverjati podatke, a bi kaj kmalu ugotovili, da znanstveno adekvatno upravičenih podatkov praktično ni, kar nas naposled nujno pripelje do antinomije, ali drugače - sedanje stanje številnih teorij globalnega segrevanja je zgolj logična posledica, ki jo bomo v prispevku poizkušali razložiti z delčkom Kantove Kritike čistega uma.
Podnebne spremembe so problematika, ki nas periodično obišče ob vsakem neobičajnem vremenskem pojavu, po katerem se kmalu pričnemo spraševati ali ni slednji antropogenega izvora. Pojav nas bega predvsem zato, ker tudi sama znanost, ki sicer v večini razlaga, da so ji podnebne spremembe jasne, ne najde enoznačnega odgovora. Znanstveniki so se natančno in sistematično podnebja lotili šele v 20. stoletju, kar je seveda veliko prekratka doba, da bi lahko dajali kakršnekoli natančne trditve o pojavu, ki se sicer spreminja v tisočih letih. Zavoljo pomanjkanja podatkov, pa neogibno zaidemo v antinomijo, kar bomo poizkušali pokazati v nadaljevanju.

Danes je nekako prevladalo mnenje, da so podnebne spremembe dejansko povzročene od človeka. To dokazujejo številne uradne institucije in znanstveniki, prepričati pa nas želijo tudi politiki in filmska industrija. Vsem je jasno, da človek spušča vsakodnevno v ozračje velike količine CO2, kar povzroča toplogredni učinek. Temperature naj bi se v zadnjem stoletju dvignile in če se bo tako nadaljevalo, napovedujejo nekateri znanstveniki negotovo prihodnost. Taljenje polarnega ledu, bo povzročilo dvig morske gladine za več metrov, kar bo povzročilo preglavice številnim obmorskim mestom. Pričelo se bo krčenje rodovitne zemlje, suše bodo oklestile pridelke, poleg tega pa bodo izumrle številne živalske in rastlinske vrste. Takšne so napovedi, ki jih večina nekritično sprejema in se z njimi strinja.

Seveda pa so to zaenkrat samo projekcije, lahko bi rekli tudi domneve, ali kot trdijo nekateri izmišljotine. Eden takih je Mišo Alkalaj, ki je nedavno napisal knjigo Podnebna prevara. V delu poizkuša z številnimi argumenti pokazati vzroke, zakaj se je razprava o podnebnih spremembah začela in posledice, ki nas čakajo v kolikor bomo propagandi tudi nasedli.

Kot pravi avtor se podnebje sploh ne segreva, ampak obstajajo indici, da se zadnjih nekaj let celo ohlaja. Nadalje trdi, da je vse skupaj pravzaprav velika zarota kapitala in dober biznis prihodnosti. Zarotniki so se svoj pretkani načrt spravili izvajati preko Medvladne komisije za podnebne spremembe (IPCC), ki je leta 2007 skupaj z Alom Gorom prejela Nobelovo nagrado za mir. Slednja organizacija naj bi bila kriva različnih zavajanj in manipulacij in ena najbolj rudimenatrnih je zagotovo prikrajanje surovih podatkov iz merilnih postaj.

V delu nadalje zasledimo, da so organizacije, ki so merile globalne temperaturne trende za IPCC, sistematično spuščale iz kalkulacij tiste postaje, ki so bile bolj na severu in v višjih predelih, s čimer so seveda zviševale povprečno temperaturo. Nadalje so zanemarili tudi UIH ali Urban Island Heat, ki je znan kot učinek ogrevanja urbanih okolju. Merilne postaje, ki so bile prvotno nameščene na primernih lokacijah, so zavoljo širjenja mest kmalu bile obdane z betonom in asfaltom, ki sta povzročila višanje povprečnih temperatur. IPCC se nad tem dejstvom seveda ni pritoževal.

Potem je tukaj še odstotek CO2, ki ga človek sploh prispeva v ozračje. V knjigi beremo: »Človeški izpusti CO2 so leta 2007 znašali 26,4 Gt (gigatone), kar je predstavljalo 3,34 odstotka naravnih virov, in to v obdobju ko se je ozračje že ohlajalo. Za primerjavo: gnitje rastlin je oddalo 220 Gt, ˝dihanje˝ (živali in rastlin) nadaljnih 220 Gt in oceani 330 Gt.«

Alkalaj navaja še kar nekaj argumentov, ki obsegajo vse od sodno dokazanih napak v Gorovem filmu in afere Climategate, do dokazanega večanja polarnih ledenikov in vpliva sončnih peg na temperaturo planeta. Smoter vsega tega zavajanja in prikrajanja pa je seveda denar. Vsakdo, ki je danes pametno investiral v skladiščene CO2, solarne ali vetrne elektrarne, biogorivo, ali kakšno drugo zeleno tehnologijo, bo v roku nekaj desetletji ali že prej imel občutno težjo denarnico.

Navaden posameznik se na tem mestu znajde v zagati, saj bi, v kolikor bi želel imeti utemeljeno mnenje, moral sam preverjati podatke. A tudi ko se spravljamo preverjati podatke ne vemo komu zaupati. Tej neprijetnosti zapade seveda tudi Alkalaj, jasno pa problem prepozna v vplivu politike na znanost, ali povedano bolj marksistično; znanost je zgolj dekla kapitala.

Torej če pomislimo, da so podatki že tako ali tako nedostopni, saj natančnih meritev pred 20. stoletjem pravzaprav ni, nato pa so še dostopni podatki velikokrat zmanipulirani, nujno zapademo v dvom. In če je manipulacija podatkov nekaj, kar bi se še dalo odpraviti, potem njihova odsotnost nikakor ni tako preprost problem. Ob tem se je namreč potrebno zavedati omejitev znanosti in omejitev uma, ki jih je razdelal Kant v svoji znameniti Kritiki.

Zavoljo jasnosti bomo njegovo izvorno misel nekoliko poenostavili in upognili a z rezultatom vseeno prišli na cilj. Kant nas namreč uči, da je človekovo spoznanje vedno posledica sinteze noumena in razumskega kategorialnega aparata. Človek tako nikoli ne pride do stvari na sebi, ampak je spoznanje vedno posledica razumske predelave čutnih podatkov. Za razliko od razuma, ki pozna svoje omejitve in katerega spoznanja so naposled nujno prava spoznanja, pa um vedno teži za totaliteto sveta, za katero sicer nima nobene osnove v stvari na sebi. Tako je recimo nemogoče imeti spoznanje o obstoju boga, saj ga še nihče ni zaznal, in prav tako je nemogoče vedeti ali je svet nastal ali ne. Vseeno pa um do teh spoznaj poizkuša priti z lastno racionalno dejavnostjo. Kot lepo prikaže Kant, nas to pelje do antinomij – nemreč dveh enako dobro utemeljenih tez, ki delujeta resnični čeprav neprimerno osnovani.

Vrnimo se sedaj nazaj na podnebne spremembe. Problem je tukaj podoben kot pri Kantovih antinomijah. Surovih podatkov preprosto nimamo, saj človeštvo žal ne beleži podatkov o temperaturi in CO2 izpustih dovolj dolgo, da bi si lahko ustvarilo celostno sliko o daljših, večtisočletnih ciklih spreminjanja podnebja. Čeprav se nekatere podatke poizkuša dobiti iz sekundarnih virov, na primer polarnega ledu, pa so, kot pravi Alkalaj, ti podatki dokaj nezanesljivi, vsakomur pa je jasno, da so nepreverljivi. Ker smo torej brez stvari na sebi, ker so nam preprosto nedosegljivi vsi podatki, je sodba o spreminjanju podnebja pravzaprav nemogoča.

Zavoljo številnih neznank, ki jih um zapolni kar sam z neko domnevno racionalizacijo, na koncu pridemo do enakovrednih nasprotujočih si mnenj, ki so vsa enako slaba. Zaradi tega bi bilo smotrno, tako kot sodbe o bogu, tudi sodbe o globalnem segrevanju preprosto opustiti do nadaljnega, ko bomo morda razpolagali z manjkajočimi podatki. Dokler pa se nekomu dokazano ne prikaže bog, in mu hkrati pove še kako so se gibale za razumevanje podnebja relavantne spremenljivke v preteklosti, bomo prepuščeni antinomiji čistega podnebja.

Kanta s podnebni spremembami je mislil Tadej Meserko.


Komentarji
komentiraj >>