Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Graški Springfestival kot uvod v poletno festivalsko mrzlico (1622 bralcev)
Sreda, 8. 6. 2011
TinaD



Približno dvourna vožnja do Gradca se obrestuje iz več razlogov. Kot drugo največje avstrijsko mesto v naši neposredni sosedski bližini je optimalno za kakšen nujen obisk Ikee in skodelico kave ob cigareti, po doživetju letos že enajstega Springfestivala pa tudi odličen kraj za organizacijo hudih klubskih zabav in recimo temu študijske predizpitne sprostitve. Springfestival, ki je svoje poslanstvo predstavljanja markantnih elektronskih vibracij letos prvič razširil še na konferenco o elektronski umetnosti, dizajnu in tehnologiji, je brez pardona eden izmed bolj kul evropskih festivalov. Če seveda izključimo dejstvo dragega piva, je prijazen do prav vseh potreb – kadilskih, sprostitvenih, tistih, ki vključujejo obisk toalete, spalnih, izobraževalnih, transportnih, seveda tudi plesnih in žurerskih, pa še varnostnike imajo prijetne.

Pri celi festivalski zadevi je najbolj fascinantno, da Gradec pretekli podaljšani vikend ni dajal niti najmanjšega občutka, da je štiridnevna elektronska prestolnica. V četrtek je na dela prost dan v čast nekemu očitno posebnemu krščanskemu prazniku deloval kot mrtvo mesto brez prebivalcev, pričakovana masa ljudi se na ulicah ni prikazala niti v petek in soboto. Da videz mestnega mrtvila vara, pa se je naivni obiskovalec lahko kaj hitro prepričal ob obisku relativno polne ogromne hale Helmuta Lista, ene izmed dvanajstih lokacij festivala.

Prav v tej hali se je z Mount Kimbie in Caribou v četrtek začel drugi festivalski dan. Več kot enourna odrska zamuda težko pričakovanih kanadskih lomilcev mehkih elektronskih ritmov Caribou še nikoli ni bila bolj na mestu. Brezplačni festivalski avtobus, ki naj bi na 15 minut med lokacijami prevažal obiskovalce, se namreč ni prikazal dobro uro. Tako smo bili bogatejši za še eno izkušnjo, vožnjo z avstrijskim taksijem. Če ste eni izmed tistih, ki jim v Ljubljani večer lahko uniči taksist, ki po vašem okusu posluša neprimerno, če ne že katastrofalno glasbeno naravnano radijsko postajo, je Gradec mesto za vas. Graški taksist je na glas poslušal festivalski radio FM4. Tega so tekom Springfestivala v živo prenašali iz festivalskega centra. In naslednji dan, ko so slabo organizacijo s prevozom popravili, je ista radijska postaja osmišljala vožnje med graškimi klubi.

Nabor glasbenih izvajalcev je bil pričakovano pester in zveneč, bolj so očarali sami graški klubi. To, da je v njih dovoljeno kaditi in da zabave trajajo do desetih zjutraj, za seboj pusti prav vse poskuse potencialne primerjave z ljubljansko klubsko sceno. In ta poudarek gre izključno zavoljo dejstva, da je Gradec manj kot dve uri vožnje stran. Zaradi subjektivne želje po udeležbi konference - ta se je v četrtek, petek in soboto odvijala od treh popoldne naprej - je tokratno pismo iz tujine prikrajšano za pretirano nočna oziroma že kar jutranja pohajanja po Gradcu. Vseeno pa se je bilo moč prepričati, da Hercules and Love Affair in podobne jokajoče elektro-indie-hipster-pop alias Patrick Wolf med Avstrijci palijo bolj, kot bi si upali misliti.

Po vzoru barcelonskega Sonarja in nemara beograjskega Shara se za festival elektronske glasbe spodobi, da ima tudi konferenco. S Springsessions, lociranem v graškem Kunsthaus muzeju z dih jemajočo futuristično arhitekturo, se je Springfestival premierno pridružil tem izobraževalnim seansam. Poleg že tradicionalnih glasbeno naravnanih predavanj in pogovorov znotraj Red Bull Music Academy, na kateri je bilo moč slišati Dana Snaitha iz Caribou, so Springsessions postregli z dvanajstimi kreativnimi in priznanimi poznavalci in ustvarjalci širokega področja interaktivnega dizajna in vizualnih umetnosti ter novih komplementarnih tehnologij.

S svojo eterično vizijo novih medijev in animacije se je tako predstavil studio MK12 iz Kansasa, ki se lahko pohvali z uvodno špico v Bondov Kvantum sočutja, glede na slišano pa premika meje v združevanju novih animacijskih tehnologij s starinskimi filmskimi posnetki. O tridimenzionalnih vizualnih opremah koncertov je spregovoril Ash Nehru, ustvarjalec videospotov za skupine Massive Attack, Battles in Chemical Brothers ter oče programske opreme za vizualne 3D prostorske spektakle, ki jih na svojih koncertih uporabljajo U2. Kot njihov velik neljubitelj se je za predvajanje predstavitvenih posnetkov s koncertov Bonovega benda vedno vljudno opravičil, kar je bila več kot želena gesta.

Če boste kdaj v pomanjkanju idej za dobro zabavo, obiščite Jareda Ficklina, moža s kavbojskimi brki. Navdušen nad avstrijsko brkato kulturo je svojo ekscentrično prezentacijo o interaktivnih pripomočkih za nepozabno zabavo začel s homagem Fu Manchu brkov, nadaljeval pa s kopico vesoljskih naprav, kot je recimo prek glasbenega ritma kontroliran žar. Ficklin je poleg pravilne oblike svojih brkov dokazal tudi, da se najboljši mehiški čili speče na žaru, ki ga regulira nek hitič Britney Spears. Vsekakor pa ta ista Britney s kavbojskimi brki iz njegovega Power Pointa nad svojo fotomontažo ne bi bila tako navdušena, kot smo bili nad izvedbo konference in festivala vzhičeni obiskovalci. Če seveda zanemarimo dejstvo, da je Kunsthausu v petek crknil Wi-Fi, kar je otežilo naše privoščljivo informiranje tistih, ki so ostali doma. Prav vam je.

Zavoljo svoje lastne neumnosti je Mount Kimbie na Springfestivalu zamudila Tina Dolinšek.



Komentarji
komentiraj >>