Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Coding the Society (1846 bralcev)
Petek, 10. 6. 2011
Andrej Pezelj



V organizaciji Inštituta Egon March se je 7. in 8. junija v prostorih Kiberpipe in K4 odvijal seminar z naslovom Coding the society. Iz neverjetno heterogene sestave predavateljev, tako po vsebini kot po kvaliteti, smo naredili majhen izbor.

Če bi hoteli imeti doma pravo umetnino, bolj zanimivo in bolj zabavno od katerekoli modernistične slike, vam za to ni treba odšteti ogromne vsote denarja. Lahko pač sledite receptu skupine Fluxus in boste z minimalni stroški v svojem domu uživali v transcendenci pravega remek dela sodobne umetnosti. Recept za možno umetnino je lahko naslednji: povabite vse svoje prijatelje razen enega na zeleno zabavo z zelenimi oblekami. Naj bo celo hrana v zelenih odtenkih. Potem pa edinega preostalega prijatelja povabite na rdečo zabavo z rdečimi oblekami. Ne preostane vam nič drugega, kot da se prepustite nepredvidljivosti enostavne zamisli. Od vas in vaših prijateljev je odvisno, kako se bo umetnina razvijala.

Umetnina v tem primeru ni ne recept ne realizacija, ampak elementarno stanje zavesti. Kot taka je skoraj javno dobro, dostopno vsem. Pri takšni umetnini institucije ali galerije nimajo nobene prednosti pred posameznikom. Umetnina je zamišljena kot nekakšen minimalni namig za spremembo realnosti, tako preprosta, da je nobena institucija ne more zajeti.

Umetnina, reducirana na sam minimum možnega obstoja, osvobojena materialnosti in kakršnekoli estetike, po zamislih člana radikalne skupine Fluxus Bena Pattersona lahko vpliva na kreiranje vrednot, občutkov ali stanj ljudske zavesti.

V predavanju z naslovom Cloning Society...Recent Developments je Ben Patterson predstavil hipotezo, da umetnost ni le navadna reprezentacija družbene realnosti ali njen stranski produkt, tako kot to trdi večina sociologov in filozofov, ampak da funkcionira kot genski zapis. Umetnina je načrt strukture družbe. Še več, tako kot geni lahko mutira in skozi svojo mutacijo spreminja tudi samo družbo. Takšna radikalna teorija je seveda nedokazljiva in mogoče bi lahko rekli, da so hipoteze o umetnosti kot o totalnosti družbe karakteristične za umetnike, ki se občasno ukvarjajo s teorijo, in obratno, za teoretike, ki bi obenem hoteli biti umetniki. Ni povzdigovanja umetnosti na raven totalnosti brez religijskih občutkov.

Ali je Benu Pattersonu uspelo dokazati, da umetnost obstaja na način genske strukture? Seveda ne, saj za dokazovanje takšne hipoteze ne bi zadostovala niti cela zbirka knjig, kaj šele enourno predavanje. A vendar bomo Benu Pattersonu pogledali skozi prste, in to zato, ker nas je s svojimi humornimi miniaturnimi reinterpretacijami performansov skupine Fluxus skoraj prepričal v svojo noro varianto umetniške totalnosti človeškega rodu. Patterson je dobro izrazil dvom v to, kaj lahko starejši človek, ki ne sledi zagrizeno novim tehnologijam, lahko sploh doprinese k debati o šifriranju družbe. A vendar so sodobni umetniški načini anticipacije prihodnosti nastali iz konceptualnih poenostavitev, katerih predstavnik je tudi Fluxus.

Znani performans Nam June Paika, prvič izveden leta 1961 v Kölnu z naslovom Zen for head, kjer avtor vleče ravno linijo s svojim lasmi, namočenimi v tinto, je Ben Patterson ponovil z Barbiko na predavateljski mizi v klubu K4. Verjetno pri tem ni nič izgubil, kvečjemu je efekt z Barbiko zaradi zgodovinskega razmika mogoče še bolj transcendenten in uspešen. Znane Fluxusove performanse je Ben Patterson izvajal s takšno nonšalantnostjo, da bi tudi največji skeptiki totalne umetnosti lahko verjeli, da efekt teh miniaturnih performansov ni le produkt ideološkega okvirja dogodka, ki ne pomeni nič brez institucije.

Filozof Andreas Findeinsen je v svojem predavanju poskušal razmisliti o pogojih nastanka slehernega jezika. Na primerih umetno, nasilno ustvarjenih jezikov, kot sta esperanto ali volapük, je poskušal pokazati na strateške napake, zaradi katerih so ti ambiciozni jezikovni projekti propadli. Na vprašanje iz naslova predavanja, Kateri medij si zasluži sporočilo?, Findeinsen odgovarja: tisti, ki mu uspe zbrati dovolj veliko skupnost uporabnikov.

Michael Saup, utemeljitelj skupine Supreme particles in eden od pionirjev digitalne umetnosti, je podal zelo originalen pogled na razvoj komunikacije v prihodnosti. Michael Saup se sprašuje, ali za ekranom obstaja neko novo življenje. In odgovor je pritrdilen. Saup namreč globoko verjame, da je digitalni svet v bistvu organizem, ki potrebuje energijo. In ker se požrešno hrani z energijo, je edina možna prihodnost naše civilizacije - radioaktivna prihodnost. Če je že Leibniz v svojih razmišljanjih uporabljal nekakšen prototip binarnega sistema, potem je danes treba razmisliti o tem, kaj bo v daljni prihodnosti lahko vzpostavilo pogoje za realizacijo gromozanske komunikacije. Kaj je tisto, kar bo nosilec komunikacije v prihodnosti? Saup trdi, da je treba zažgati pol kile oglja za downloudanje dveh megabajtov informacij. Ta šokantni detajl je obenem dokaz o arhaičnosti trenutnega funkcioniranja digitalne sfere. Saup pravi, da mora senca prihodnosti padati na sedanjost. Ali je možno, da je ta senca radioaktivni signal?

Kompleksna umetniško-teoretska predavanja je poskušal dešifrirati Andrej.


Komentarji
komentiraj >>