Petek, 17. 6. 2011
Borja
* Young Montana? je mlečnozobi britanski producent, ki ga je opazila Marry Anne Hobbs, ko je bil rosni najstnik. Zdaj ima za seboj kar nekaj odmevnih remiksov izvajalcev, kot so Groundislava in Duffstep. Pri založbi Alpha Pup, ki jo vodi starosta in eden glavnih protagonistov losangeleške beats scene Daddy Kev, pa je izdal prvenec Limerence, ki je vešča demonstracija ostre, čiste in udarne produkcije, nepredvidljivih aranžmajev, kompleksnih melodik in domiselnih zank ter semplov.
Young Montana?, s pravim imenom Jon Pritchard, ne prihaja iz Montane, ampak precej presenetljivo iz britanskega manjšega mesta Coventryja. Do lanskega leta je bil eden od neštetih anonimnih mladinskih, tinejdžerskih bedroom producentov. Lani pa se je zgodil velik pretres, saj ga je verjetno najvplivnejša mainstreamovska novinarka postdubstepa, BBC-jeva Marry Anne Hobbs, proglasila za „najboljšega izvajalca brez založbe leta 2010.“ In za dvajsetletnega Jona se je vse obrnilo na glavo. Seveda je takoj izgubil laskavi status, saj je nemudoma dobil založbo. In to precej frajersko, kalifornijsko Alpha Pup, založbo enega glavnih protagonistov losangeleške beat scene Daddyja Keva, ki poleg tega vodi še najbolj trendi lokalni, mogoče pa celo svetovni posthiphoperski in postdubstepovski večer The Low End Theory. Young Montano? so opazili predvsem zaradi sijajnih uradnih pa tudi neuradnih remiksov, hitro pa smo dobili tudi njegov dolgometražni prvenec Limerence.
Limerence je žanrsko precej izmuzljiv izdelek in v sceni glitchhopa, beattov in postdubstepa eno prvih pravih presenečenj leta. Je povsem samozavestna lepljenka semplov, nakompresiranih basov in bobnov ter raznih drobcev in detajlov. Pritchard izhaja iz hiphoperske estetike premetavanja semplov, vendar se tu ne ustavi. Od tega izhodišča ostane v resnici bolj malo ali, drugače rečeno, zlaganje semplov mladenič mojstrsko nadgradi s seckanjem ritmičnih zank, mogočnimi synthovskimi linijami in lucidnimi aranžmaji. Limerence je igriv in zrel izdelek hkrati. Je kaotično razmetan, a disciplinirano kompakten, sempladelično nostalgičen in sintetično sodoben, umirjeno nagruvan in agresivno plesen. Za profilirane izvajalce radi rečemo, da imajo „svoj zvok.“ No, Young Montana? je uspel izklesati prepoznaven zvok z le peščico komadov, remiksov in zdaj albumom. Limerence odlikujejo surove synthovske linije, ki se prepletajo z iz vseh koncev nabranimi sempli in to kombiniranje gradi glavne, inovativne in neklišejske melodike. Pritchardovo obvladaštvo je večplastno. Najbolj neposredno se kaže v masivni produkciji. Zvok je bogat, nasičen in kristalno čist kot voda iz vrelcev Radenske. Čeprav so bobni in synthi bahaško postavljeni v ospredje, pa hkrati slišimo tudi vse detajle, malenkosti v ozadju. Pri edinem vokalnem komadu na plati Limerence, kjer slišimo reperja Stainless Steela, je glas potisnjen precej v ozadje, v zvočno gmoto, a vseeno besedilo ostaja povsem razumljivo, miks funkcionira. Mladi Britanec pa obvlada še nekaj. Obvlada sestavljanje nepredvidljivih, razburljivih aranžmajev. Pri nekaterih komadih se zgodijo totalna presenečenja, ustaljen gruv pretrga agresivna intervencija basa in bobna, kar zelo subtilno namiguje že na kak IDM. V enem kosu se združijo skoraj različni komadi, Pritchardu očitno po glavi bezljajo razne ideje, ki jih preprosto mora vse zmetati v kompozicijo, vendar pa spet zadeva deluje in ostaja fokusirana. Limerence je torej zgodba o uspehu. Poleg brezhibne, glasne produkcije Young Montani? uspe predvsem tam, kjer mnogim drugim mladim beatmakerjem spodleti. Pogost simptom je namreč, da nadobudni producenti skušajo preseči naloopano, repetitivno standardno formo beats žanra in spodletijo, saj se izgubi rdeča nit, material postane ohlapen, skromen, neprepričljiv ali celo pretenciozen. Velikokrat material tudi pretirano krancljajo, dodajajo preveč elementov. Pritchard ne samo da uspe namešati kompaktno premetanko, uspe mu sestaviti učinkovit, zvočno bolestno nasičen, a sklenjen album.
V nepreglednem kupu „beats“ izdaj zadnjih dveh let Limerence torej izstopa v raznih smislih. Če mnogim producentom uspe sestaviti sijajen single ali EP, pa redkim uspe posneti celovit, prepričljiv album. Jonu Prithardu definitivno uspe nalogo opraviti povsem samozavestno, učinkovito in inovativno. Prvi vrhunec beats oziroma postdubstep scene leta in še ena izvrstna izdaja založbe Alpha Pup.
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>