Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MARK FELL: Manitutshu (Editions Mego, 2011) (ponovitev 21. 6. 2011 ob 00.30) (1180 bralcev)
Torek, 14. 6. 2011
tadej



* Komercijalni “sinti”, z izjemo modularcev, niso preveč priljubljeni med eksperimentalnimi elektronskimi glasbeniki. Grajenje oziroma vsaj naročanje specifičnih sintetizatorjev in procesorjev zvoka, kar počnejo mnogi zvočni pustolovci, namreč ponuja tisto, po čemer hrepeni vsak eksperimentator – največjo mero svobode. Žal pa se vse prevečkrat zdi, da gre pri tem početju v osnovi za bodisi geekovsko-tehnično ali pa filozofsko-konceptualno bežanje od tistega, kar se od glasbenikov vendarle pričakuje - to je delanja glasbe. Medtem ko različna podjetja ustvarjajo prave sintesajzerske monstrume, ki jih pridno ožemajo vodilni klubski producenti, ostajajo ti inštrumenti po večini nedotaknjeni s strani eksperimentalnih elektronskih muzikantov. Na neizkoriščen potencial, ki se skriva v eksperimentalnem pristopu k komercialnim “sintom”, opozarja Mark Fell z zadnjo ploščo Manitutshu.

Prva stvar, ki jo opazimo ob poslušanju plošče Manitutshu je, da ima album unikaten zvok. Ta z eno nogo stoji v pretekli zvočni estetiki Marka Fella, ki korenini v njegovem duetu SND, z drugo nogo pa stoji v neznani, čeprav očitno agresivno nažarčeni, elektroniki. Primerjava s CoH-om na tem mestu ne bi bila odveč. Kar ob tem preseneča je, da je Mark Fell vse zvoke sintetiziral s softwareskim “sintom” Razor, ki ga je za eno najuspešnejših podjetij na področju virtualnih glasbil, Native Instruments, sprogramiral Erik Wiegand aka Errorsmith. Na povabilo Erika Wieganda je Mark Fell zvaril približno 40 zvokov, ki naj bi končali kor “preseti” za omenjeni softwareski zvočni sintetizator. In prav nič ne preseneča, da so Native Instruments zavrnili prav vse zvoke, ki jih je naredil Mark Fell.

To, da Razor ne vsebuje niti enega Fellovega zvoka, je verjetno posledica izključno njihove tržne usmeritve oziroma politike. Fellovi zvoki so namreč kače strupenjače, ki še zdaleč niso prekompleksni za zvočne banke, ampak so le precej drugačni od tistega, česar smo vajeni. Glede na to, da je po mojem mnenju Mark Fell z Razorjem svoj zvočni izraz dvignil na višjo raven, lahko mirne vesti zaključim, da je dobro ožel omenjeni sint, čeprav je taka izjava na zelo trhlih temeljih. V elektronski glasbi je namreč izredno težko vrednotiti glasbo na način, kot je to možno v godbah, ki bazirajo na konvencionalnih inštrumentih. Dobro uho namreč lahko presodi, kdaj se kitara, trobenta ali čelo potisne v ekstrem, kajti vsi vemo, kaj ti inštrumenti zmorejo v rokah amaterjev, profesionalcev in genijev. Dokler pa ne bomo slišali tisoč albumov, narejenih z Razorjem, pa bodo izjave, kot je prejšnja, le špekulativne narave. Seveda pa ob tem ni odveč pripomniti, da je danes predstavljeni album eden redkih elektronskih albumov, kjer za vsak zvok vemo, kateri inštrument ga povzroča.

Manitutshu ne odlikuje zvočni dialog, saj je glasba sestavljena iz pulzirajočih soničnih prešank, ki se v različni intervalih različno hitro spreminjajo. Intervale določa sistem, ki ga je Mark Fell razvil za predhodni album UL8. Sam zvočni razvoj pa predstavlja pravzaprav moduliranje različnih parametrov enega “patcha”, ki je podložen z izredno lepo integriranim bas bobnom oziroma “kickom” in občasno še kakšnim dodatnim zvokom, ki sledi enakim notam. Ta zvočni sendvič odlikuje enotnost, ki deluje kot konglomerat visoko energetskih sevanj, blagodejnih za ušesa. Zvočni konglomerati pulzirajo med tišinami, kar ima svojo dobro in slabo stran. Na eni strani to vključno z minimalnim aranžmajem omogoča izredno zvočno jasnost. Zvoki ne trpijo na račun celotnega miksa, saj je glasba zasnovana na način, da le-ti lahko zasijejo v vsej svoji veličini. Slaba stran tega pa je, da glasba včasih postane precej naporna, saj zvočni rafali na določenih mestih delujejo predvsem kot gola demonstracija različnih tehnik zvočne sinteze. Glede na vokalne semple med komadi, je bil to konec koncev verjetno Fellov namen. A na drugi strani so na plošči tudi komadi, kot je na primer Manitutshu (New Algorithm), kjer je Fell vrhunsko zadel zlato sredino med golo zvočnostjo in glasbo ter tako zabelil koncept z divjim groov-om. Kolega Goran Kompoš bi ob tem modro dejal: “Rejv!”.

Album Manitutshu je vsekakor vrhunski izdelek, kljub temu pa mu po mojem mnenju občasno primanjkuje dinamike, saj določeni komadi navkljub majhni minutaži izpadejo malce preveč monotono.

pripravil Tadej Droljc





Komentarji
komentiraj >>