Lepo pozdravljeni v novi Temni zvezdi, v kateri vam bomo uvodoma predstavili prihajajoči »Festival migrantskega filma Na poti«. Sledilo bo daljše druženje s filmom »Sampaguita, National Flower« filipinskega režiserja Francisa Xavierja Pasiona, ki mu boste prav tako lahko prisluhnili. Naše današnje temnozvezdenje pa bomo končali s pregledom filmskih novičk.
---
Prisluhnimo sedaj prispevku Andreja Tomažina o prihajajočem »Festivalu migrantskega filma Na poti«. Junija, meseca, ki je iz deževnega obdobja prišel v precejšne pripekanje sonca čez večino dneva, se bo z začetkom v petek, sedemnajstega, pričel »Festival migrantskega filma Na poti«, ki bo trajal vse do četrtka, triindvajsetega junija. Filmske predstave, okrogle mize in ostale dogodke spremljevalnega programa boste lahko spremljali na različnih lokacijah, naj izpostavimo samo »Slovensko Kinoteko«, »Staro elektrarno«, »Kinodvor«, »Dvorano JSKD«, »KUD Franceta Prešerna«, »Letni oder Gale hale« na Metelkovi in »Mestni Muzej Ljubljana«, kjer bo z uvodnim nagovorom festival odprla Majda Širca.
Organizatorja festivala sta »Slovenska filantropija« in »Zavod Voluntariat«, mi pa smo se o prihajajočem festivalu pogovarjali z Urošem Krasnikom, sodelavcem »Slovenske filantropije«:
Ob vsem povedanem smo Uroša Krasnika tudi vprašali, kaj si misli o ideji samega festivala; kako lahko s pomočjo izobraževalnih smotrov in predvsem edukativnega značaja festival vpliva na uradne migracijske politike, ki nemalokrat nastopajo kot izjemno restriktivne:
Današnji prispevek o »Festivalu migrantskega filma Na poti« je za vas pripravil Andrej Tomažin.
---
Nadaljujemo pa s kancem »Kino Otoka« v Ljubljani. V soboto smo si tako v okviru letos na novo uvedene sekcije »Kinobalon«, ki se je odvijala znotraj »Otoka v Ljubljani«, lahko med drugim ogledali film »Sampaguita, National Flower« filipinskega režiserja Francisa Xavierja Pasiona. Francis Xavier Pasion se je rodil v Manili, diplomiral pa je na »Ateneo de Manila«, kjer je ustanovil prvo filmsko organizacijo na tej univerzi: »Loyola Film Circle«.
V »Sampaguiti, National Flower« Pasion skupaj z Neilom Dazo, direktorjem fotografije, sledi zgodbam otrok, ki na manilskih ulicah s prodajo cvetice sampaguite, filipinskega nacionalnega simbola, skušajo preživeti s podarjenim kilogramom gnilih mangov ali pa s podarjeno hitro prehrano neznancev, ki se usmilijo od sistema pozabljenih otrok; vizualizirana gesta, ki pokaže na način delovanja sistema, v katerem je sistemska solidarnostna mreža docela natrgana oziroma pretrgana.
»Sampagita, National Flower« je avdiovizualen zapis, ki želi funkcionirati kot dokument; kot trpek pričevalec pozabljenih otroških usod, katerih sanje o boljšem življenju prelamlja darvinistični družbeni okvir, v katerem vladajo hude socialne razlike. Kontrapunkt med tistim, kar bi se moralo storiti za otroke in tistim, v kar so otroci potisnjeni, to je v svet »brez prihodnosti«, se sicer vije skozi celoten film.
Neskončni trakovi družbene tovarne predelovanja sampaguite, na katere so poleg otrok prilepljeni tudi njihovi starši, deterministično dirigirajo življenja celih družin. Njihove razredne pozicije otrokom ne omogočajo človeka vrednega življenja, marveč jih silijo v životarjenja na manilskih ulicah, kjer si je kos torte kot skromno darilo za rojstni dan moč privoščiti le s tatvino.
A kako tovrsten svet bede sploh reprezentirati, brez da bi reprezentacija zapadla v moralistični paternalizem in pa v reprezentacijski kod, ki osrednje teme ne umešča v širši družbeni kontekst, do otrok pa je prav po spektakelsko, sentimentalistično instrumentalen?
Ustvarjalci se dani problematiki skušajo izogniti na vsaj dva načina. Prvi način se tako manifestira v ironiziranih rabah filipinskih nacionalnih simbolov, pri čemer tovrstna strategija deluje približno takole: Glejte, kaj se skriva za vašimi loščenimi nacionalnimi simboli! Otroci na ulicah, na katere prežijo gnilobne postave, ki na plano pridejo le ponoči, v svoje kremplje hinavsko zvabljajoč obubožane, lačne otroke. Ali pa policija, ki otroke lovi kot pse.
Prvi način skozi ironiziranje nacionalnih simbolov torej skuša delovati kot kritika, ki se – poleg sampaguite kot osrednjega metaforičnega in pa narativnega sidrišča – med drugim kaže tudi v otožni rabi prirejene filipinske himne, v izvedbi klavirskega sola Paola Tirole. Tovrstna izbira zvočne podlage vzpostavi atmosfero bridkosti, ki morda nekoliko aludira na »Kamerunsko ljubezensko pismo« »enfant terribla« filipinskega filma, Khavna De La Cruza. Slednjega smo si sicer lahko ogledali na lanskem »Kino Otoku«, ki na svoja platna redno projicira alternativno filipinsko filmsko produkcijo.
Težnje po vzpostavitvi potujitvene liričnosti, ki naj bi bila osredotočena na sistemsko kritiko, lahko zasledujemo tudi v izbiri snemalnega medija v »Canonu 5 D«. Ta naj bi režiserju in Neilu Dazi, sicer novinarskemu fotografu, omogočal, da kronike otroških življenj ne bi bile spremenjene v sterilne objekte oziroma v avro stilizirane digitalne estetike.
Hibridna video forma, ki prehaja med dokumentarizmom - ta se kaže v rabi tipov podob ter v intervjujih z otroki - in fikcijo (otroci so naturščiki) tako ne prevprašuje le obeh dispozitivov, temveč se zdi, da želi režiser s tovrstnim prijemom opozoriti na intruzijo krivičnih družbenih diktatov v eksistence otrok, predvsem pa na odgovornost družbe do njenih lastnih otrok.
Poskus kritične premestitve gre tako iskati v bridki liričnosti, ki spričo vzpostavljenega avdiovizualnega jezika, podčrtanega z včasih zabrisanim fokusom (otroci so hitrejši od kamere), in pridušeno barvno ostrino naravne svetlobe do otrok ne želi biti vsiljiv.
Zapišemo lahko, da je izris diskretne deloma spontane vizualizirane video reprezentacije ustvarjalcem uspel. Kar pa smo pogrešali, je ostrejša tematizacija širšega družbenega okvira; tematizacija, ki bi problematizirala ne le stanje politike, marveč zlasti njeno navezavo na globalni politično-ekonomski kontekst.
Že res, da je kamera vseskozi kritično uprta na jukstapozicijo samega okvira realnosti: inverzije njene idealne navideznosti, a usoda otrok le ne more biti prepuščena individualističnemu odzivu orošenih gledalčevih oči, ko pa se problem vendarle skriva drugje. Ali pač?
To pa je že vprašanje, ki bržčas prerašča dani zapis, saj zadeva ne le problematiko same politike filma, marveč samo reprezentacijo oziroma strategije reprezentiranja globalne stvarnosti, pri čemer pa izvabljena empatija bržčas le ni dovolj.
Sedaj pa preidimo od subjektivnega zapisa h govorečim besedam ustvarjalca samega. Kaj je torej sampaguita, kakšno vlogo ima ta v danes predstavljenem filmu? Prisluhnimo Francisu Xavierju Pasionu, režiserju »Sampaguite«, ki seveda ni »zgolj« film za otroke:
Kako pa je prišlo do snemanja pričujočega filma:
Snemanje filma pa je potekalo:
Kakšno pa je razmerje med dokumentarističnim in fiktivnim dispozitivom in kakšna so pričakovanja režiserja v zvezi s potencialnimi učinki posnetega filma; torej, kako slednji razume vlogo filma pri spreminjanju družbene realnosti:
»Sampaguito, National Flower« si boste v »Kinodvoru« lahko ogledali še devetnajstega in petindvajsetega junija.
---
Nadaljujemo s pregledom filmskih novičk. Enaintridesetega maja so ob izidu prevodov treh del francoskega filozofa Jean-Luca Nancyja: »Corpus«, »Noli me tangere« in »Rojstvo prsi«, zbranih v eni knjigi in izdanih pri zbirki »Koda« »Študentske založbe«, v »Slovenski Kinoteki« predavali Varja Balžalorsky, Mladen Dolar in Mirt Komel. Daljšo, poglobljeno oddajo o Nancyu, ki bo vključila tudi nekaj misli, izrečenih na danem dogodku, za vas v drugi polovici junija pripravlja Mateja Kurir, pri čemer pa naj dodamo, da smo na »Radiu Študent« o Nancyjevem ekskurzu v svet filmske teorije že govorili, in sicer v oddaji »Jean - Luc Nancy: Evidenca filma: Abbas Kiarostami«, ki je dosegljiva na radijski spletni strani.
Še smo pri filmskih novičkah. Petnajstega junija si boste v »Socialnem centru Rog« lahko ogledali premiero filma »Unpaid by Law« Dimitra Anakieva. Več o dogodku pa na http://www.njetwork.org/. V »Slovenski Kinoteki« se še naprej odvija retrospektiva Erica Rohmerja, kinotečnim dogodkom pa se bodo ta teden pridružili še nekateri drugi, pri čemer pa naj omenimo dogodek, ki se ima zgoditi štirinajstega junija. Šlo bo za projekcijo dokumentarca »Moška dominacija« Patrica Jeana, kateri bo sledila okrogla miza o moški dominaciji, na kateri bodo sodelovale in sodelovali Eva D. Bahovec, Jelka Kernev Štrajn, Darko Štrajn in Veronika Tašner. Okroglo mizo bo vodila Milica Antić Gaber. Več o vsem pa na »Kinotekini« spletni strani.
V »Kinodvoru« si boste v sredo, ob pol devetih zvečer, lahko ogledali projekcijo filmčkov letošnje »Vesele kamere«, torej filmčkov, ki so nastali na letošnjem sedmem »Kino Otoku«. Od tridesetega junija dalje pa se bodo v »Kinodvoru« predstavili »Štirje levi«, dobitniki kar nekaj uglednih filmskih nagrad. Še naprej ostajamo pri »Kinodvoru«. Med sedemnajstim in devetnajstim junijem bo v organizaciji »Kinodvora« in »KUD E-note« v »Zdraviliškem parku Bled« potekal »Letni kino«, »Film ob jezeru«. Z dogodkom, na katerem si boste lahko ogledali štiri filme, med drugim tudi »Očo« Vlada Škafarja, ob prisotnosti avtorja in igralcev Mikija Roša ter Sandija Šalamona, želijo organizatorji, sodelavci in prijatelji ohranjati živ spomin na Niko Bohinc.
Preden pa se od novičk, povezanih s »Kinodvorom«, poslovimo naj vas opozorimo še na pričetek »Kinodvorišča«, letnega kina v atriju »Slovenskih železnic, na katerem so se projektorji prvič prižgali že lani. Tako letos pričujoči letni kino vnovič odpira svoje duri, in sicer dvaindvajsetega junija, odprt pa bo vse do štirinajstega julija. Več o vsem pa na »Kinodvorovi« spletni strani.
Še smo pri filmskih novičkah. »Mednarodni festival animiranega filma »Animateka« vas vabi, da sodelujete na natečaju za vizualne prispevke h glasbi »ŠKM banda«. Več o natečaju, katerega rok je trideseti junij, pa na www.animateka.si/sl/node/3626. Ko smo že pri animacijah, šestnajstega junija si ob devetih zvečer v »Kinoteki« lahko ogledate »Preživeti življenje (teorija in praksa)« Jana Švankmajerja.
V okviru festivala »Mlade rime« si boste devetnajstega junija po predavanju Miklavža Komelja in branju legendarne Ginsbergove pesmi »Tuljenje« lahko ogledali še film »Howl«. Več na spletni strani »Menze pri koritu«. Preden pa se za danes od vas poslovimo, naj le še opozorimo, da se je prejšnji teden prav tako v »Menzi pri koritu« odvijala serialka »Doku Elza«; End of Season«, na kateri je gostoval tudi »Festival Slobodna cona« iz Beograda ter najrazličnejši glasbeni dogodki. Upajmo, da si lahko kmalu obetamo še več tovrstnih zanimivih filmsko-glasbenih dogodkov dane serialke.
Za danes bi bilo to počasi vse. Vljudno vabljeni, da se nam vnovič pridružite čez štirinajst dni, ko bova z Andrejem govorila o znanstvenofantastičnih filmih; saj veste, vedno je nekaj resnice v njih oziroma resnica je, da je resnica nekje tam …
Današnjo oddajo sva pripravila Nina Cvar in Andrej Tomažin, za tehnično realizacijo je poskrbel Vallixz.
Komentarji
komentiraj >> Topic ____________
___ ___ [24/08/2018]
odgovori >>