Torek, 14. 6. 2011
Sonja Zlobko
Naslov prispevka je parafraza pogleda Marguerite Duras na gledališče in literaturo. Zaradi zamejenosti tematike na specifično pisateljico in podstat oddaje, ki je pač performativnost in ne literatura, se bomo opredelili zgolj na enega od zornih kotov relacije med omenjenima kategorijama. Torej, kaj bi lahko gledališče storilo takega, da bi uničilo literaturo Marguerite Duras? Kaj, da je ne bi?
Jezik njenih knjig je umetno naiven, trpek, karakteristika oseb pa temelji v netragični ali nekatarzični bolečini, brez nenadnosti lepote, kot opazi filozofinja Julija Kristeva. Marguerite Duras v tekstih, ki jih ni marala označevati z razdelki literarnih zvrsti, ne ponuja nikakršnih vnaprejšnjih obljub srečnih izidov, nobenih izhodišč iz bridkosti. Nasprotno, ta je zbita sama vase in iz gledišča kontinuiranega razvijanja ostane povsem nepremično pasivna.
Zdi se, da bi prav vsako dejanje, vsako 'gledališče', vsaka performativnost lahko ubila ta jezik nenehnega mišljenja samoreferencialnih nekatarzičnih opažanj. Tudi v nekaterih filmih, ki jih je režirala avtorica, se zato največkrat zdi, da je ritmična počasnost, včasih razbitih, nepovezanih podob v neprestanem trku s pomeni narativnega teksta. Gledališče ali filmska sinhronizacija zvoka in podob bi 'uničila' tisto golo tekstovnost besedila, ki 'omogoča' ujetost osebkov. Za te se zdi, da vedno vdrejo v bralca sredi njihovih lastnih misli in ga tako tudi zapustijo.
Ivica Buljan in dramaturg Zlatko Wurzberg sta Josepha, po predlogi avtoričine knjige Boj z morjem, umestila na oder kot prehodni sluteni postanek mladega moškega. Monodrama prikazuje ekstrakt iz omenjene knjige, natančneje - eno poglavje. Igralec prispe na oder, prižge cigareto, pripoveduje erotično zgodbo do trenutka ljubljenja, potem se še malo pomudi na odru in počasi odide. Minimalizacija gest, komaj še zaznavna silhueta igralca Stipeta Kostanića, redukcija luči, dva stola kot sestavna dela scene, pripelje do skorajda tiste praznine prostora, ki ga napolnjuje le odmev besed. Vodi nas do občutka, da sedimo v glavi Josepha, kjer se podijo intimne misli tega posameznika, v njih pa včasih pronica tudi zaznava kratko navrženega konteksta.
Ta enourni erotični monolog je izredno samostoječ zaradi več razlogov. Prvič; vanj te vlečejo besede dolge predigre, ki zaletavo vračajo gledalca nazaj v sedež, vse do konca uprizoritve. Preprečevanje izvršitve vrhunca in povsem pusta izjava, da sta se ljubila, povzročata linearno dinamiko v trpkosti 'takrat moralno nečistega' želenega užitka med mladim moškim in poročeno žensko iz višjega družbenega razreda.
Drugič; monodrama središči v queerovski osi, kar služi režiserju kot obrat avtoričinega feminističnega 'angažiranja', kar pa bi lahko na nek način pripisali tudi njenim kasnejšim delom, v katerih je obravnavala homosocialne odnose in homoseksualnost. Želje, erotično hrepenenje in nezmožnost obstojnosti ljubezenskih vezi v besedilu, ki so posledica razrednih razlik, moralne nelegitimiziranosti itd., se ponavadi kažejo kot mitifikacija ženskega principa. Buljan in Wurzberg pa sta z Josephom pripisala natanko ta princip mladeniču v dvajsetih letih in s tem razbila še zadnji ostanek 'normativne identitete' posameznika. Ta se namreč obrne v neodobravano ljubezen s poročeno žensko iz drugega družbenega razreda in s tem še zmanjšuje pomen in vpliv različnih paradigem seksualne normativnosti. Tako je tudi prav ta slednja komponenta uprizoritve nagovorila z aktualnostjo.
Malo je na trenutke zmanjkalo potrpežljivosti le igralcu Stipetu Kostanoviću. Sicer je izredno ustrezno, z nevsiljivim, nepretencioznim nastopom pustil glasu obstajati, s pretiravanjem rečeno, kot čista misel v formi spisane besede. Vendar je to dinamiko monologa večkrat prekinila ravno odsotnost postankov pri določenih segmentih besedila in igro skorajda zaznamovala s pomanjkanjem neke fluidnosti, ki bi sovpadala s konceptom zasnove uprizoritve, kot srečanja med prihodom in odhodom.
Kratko pa sladko se je imela Sonja Zlobko.
Komentarji
komentiraj >> Re: »Gledališče uničuje literaturo« (Buljan – Joseph; po predlogi Marguerite Duras)
mm [15/06/2011]
dobra analiza
odgovori >>
Re: »Gledališče uničuje literaturo«
Sonja [15/06/2011]
hvala :)
odgovori >>