Bližajo se počitnice in po vsej verjetnosti mnogi razmišljajo o potovanjih, najbrž jih bo - tudi zaradi globalno zakompliciranih financ - malo manj dejansko kam odšlo. Ali bodo realizirane poti vodile v najdražjo možno varianto v obliki luksuznih hotelov z vsemi dnevnimi obroki ali pa bodo začinjene s tipično, vnaprej neznano in morda tudi nestalno - lahko bi rekli tudi študentsko - prehrano.

Iz praktičnih razlogov sledi nekaj gastronomskih nasvetov za kaotično popotništvo po različnih krajih ob bržkone različnih cenah. Kajti v nasprotnem primeru, na hotelsko organiziranem potovanju, po navadi ni treba nič drugega kot izbrati med pripadajočimi meniji in jih lepo pojesti.

Na poti, kot je 'v osemdesetih dneh' okoli sveta, zna biti neprijetno, če se srečate s pomanjkanjem hrane. Če že ni druge hrane in ne znate preživeti v gozdu smukajoč užitne darove, ob žvečenju raznih koreninic in eksperimentiranju z gobami, je skoraj vedno tu voda. Ta vas v majhni količini lahko napoji tudi za prečkanje puščave.

Če pa ne govorimo prav o pomanjkanju, lahko poleg vode zapolnite nahrbtnike, ne da bi jih obenem pretirano obtežili na primer z mandlji, orehi in lešniki. Oreščki, ki jih najbrž najdete vsepovsod, sicer po navadi niso najbolj poceni, a vam tudi v majhnih količinah dajejo mnogo pomembnih snovi, med drugim tudi take, ki nadomeščajo meso in olja. Potem samo še najdete zelene liste, na primer v obliki solate, in imate pravzaprav že kar uravnoteženo in poživljajočo prehrano.

Če pa prtljago obremenite še s kakšno kuhalno posodo, pa si s sprotnim dokupom sestavin lahko pričarate že prav odlične jedi. Za takšne podvige vam posebej priporočamo kuskus. Kuskus, ki mu Berberi pravijo suksu in Arabci kuskii, v instantni obliki lahko najdete tudi že pred potjo v domačih trgovinah in morda v bolj originalni obliki v širnem svetu.

Priprava kuskusa, takšnega ki se pri nas prodaja, je zelo enostavna. Rabi namreč pičlih 5 minut počivanja v predhodno zavreli slani vodi. Nato se morate samo še odločiti, ali mu boste dodali malo olivnega olja ali masla in ga oplemenitili z zelenjavno omako ali pa mu boste okus nadalje razvijali z dodajanjem sadja.

Pri sladki varianti lahko vodi dodate malo mleka in v tej mešanici nato pripravite kuskus, nato, kot je bilo že rečeno, dodate neke vrste sadje, na primer banane, melone ali suh kokos. Mešanico lahko obogatite še z rozinami ali dateljni in pred seboj imate pravo specialiteto.

Če pa vam ni do eksperimentiranja, je tu še - tradicionalen, večen, dobro znan in v veliki količini niti ne preveč zdrav – kruh. Morda gre za dober izbor, sploh glede na to, da naj bi se to že zgodilo – morda imate več možnosti za kakšen čudež in se ob lakoti količina kar poveča. Če bi se takšna zgodba imela dogoditi, vseeno preverite, če ne gre le za okušalno fatamorgano ali kakšno drugačno iluzijo.

Če boste potovali po tujih deželah, boste obenem lahko opazovali, ali je vsepovsod enak odnos do hrane oziroma ali je kaj razlik tako med samo vrsto prehrane kot tudi med dostopnostjo, lahko tudi glede na globalno količino. Vemo na primer, da obstaja trend metanja hrane stran, ker pač ni bila vsa pokupljena. A kultura 'metanja hrane' oziroma ta luksuz produkcije presežka po besedah znancev popotnikov ni tipično globalna. Na primer v Španiji bojda obstajajo tržnice, na katerih prodajalci v posebne škatle izločujejo sicer drugovrstno sadje in zelenjavo za tiste, ki nimajo denarja. Kar dobra ideja v smeri splošnega dobrega, glede na to, da številke na borzi bojda kažejo potencialno nedostopnost hrane večini ljudi v roku petnajstih let.

Seveda bi lahko vprašanje globalne distribucije in enakovredne dostopnosti poglobili z individualnimi analizami okusa. Na primer ali bi bilo možno posplošeno na partikularnem primeru gurmansko označiti prehod v sedanje tisočletje z izrekom, da paradižnik pač ni več paradižnik - če seveda zanemarimo domači vrt.

Že res, da je še vedno rdeč in skoraj okrogel, ampak ne glede na drugačne želje občutljivih brbončic ponavadi nima več svojega značilnega okusa. Kaj je krivo za takšen morebitni okušalni obrat, na tem mestu ne bi skušali ugibati. Konec koncev gre morda za napačen vtis. Kajti globalna prehrambena kultura je očitno zadovoljna sama s seboj, glede na to, da se reproducira še naprej na isto spremenljiv način. V njenem kontekstu je paradižnik pač paradižnik. Ali pa se kvečjemu razlikuje med industrijskim in ponavadi dražjim 'bio' paradižnikom.

Kakorkoli že, če boste hodili kaj po svetu ali če se spomnite okusa paradižnika izpred desetletja, si boste lahko sami ustvarili lastno mnenje o cenah, dostopnosti, okusu in kulturi prehranjevanja.

Za konec pa še praktični odraz svetovnega prehrambenega primerjanja, in sicer na primeru pomaranč. Po besedah popotnikov so pomaranče veliko bolj okusne na Kanarskih otokih kot v Sloveniji. Menda so posamezne celice v koščkih res mega okusne, pa tudi same pomaranče naj bi bile večje, a z debelejšo lupino. Če se boste morebiti mudili po Kanarih, se lahko sami prepričate, ali ne gre le za eksotizacijo. Če pa bi bile njihove pomaranče res toliko boljše, pa nam jih lahko pošljete s kakšno ladjo, ker res hrepenimo po dobrih pomarančah.

S prijatelji je na poti okoli sveta jedla Eva.