V 174. ediciji oddaje Art-Area se ponovno podajamo na širše polje refleksije sodobne umetnosti. Ekipa tokratne oddaje je obdelala nekatere pomembnejše dogodke na domačem umetniškem prizorišču. Na sporedu bosta dve recenziji aktualnih razstav in daljši pogovor. V projektnem prostoru Aksiome je na ogled samostojna razstava 'Domestic Standing Ovation' italijanske umetniške skupine IOCOSE, ki kritično reflektira potrošništvo in medijski teror sodobnega časa. V Galeriji Škuc se s samostojno razstavo 'Objekt spektakla' predstavlja domača umetnica Jasmina Cibic, ki je za oddajo Art-Area obširneje spregovorila o svojem trenutnem in preteklem delu. V novomeški galeriji Simulaker je domača umetnica Maja Smrekar predstavila svoj novi razstavni projekt z naslovom 'Hypnagogia 00', ki se podaja v intimistično preizpraševanje prostorov daljnih spominov.
V sredo, 15. junija, se je v Projektnem prostoru Aksiome odprla razstava umetniške skupine IOCOSE. To je obenem dobra priložnost, da paralelno s poglabljanjem v delo predstavljenih umetnikov naredimo prvo bilanco Aksiominega obratovanja v novih prostorih.
Kakšna je torej verzija Aksiome na Komenskega 18? Zelo korektna. Mogoče celo preveč korektna. »Project space« je pojem, ki je v sodobni umetnosti tako razširjen, da lahko pomeni marsikaj. Že sam pomen besede projekt oscilira od jezika do jezika. V francoščini je tako vsako lastno dejanje – projekt. Ko sleherni francoski mladostnik recimo začne zbirati znamke, se njegovi starši sosedu pohvalijo, da je njihov otrok vključen v filatelijski projekt. V angleščini in nemščini se beseda projekt uporablja v kompleksnejših in bolj specifičnih označevalnih strukturah in se nanaša predvsem na konkretna dejanja z natančno določenim ciljem. V sodobnem umetniškem jeziku pa je pomen besede projekt reduciran že na označevanja kakršnega koli združevanja ljudi.
Projekt bi v vsakem primeru moral označevati neko projekcijo v prihodnost, neko konkretno organizirano dejanje v senci potencialnih ciljev. Projektni prostor Aksiome je tako morda malce preveč statičen, saj deluje bolj kot dobro vodena manjša galerija kot pa projektni prostor.
Zdaj, ko je ekipa Aksiome pokazala, da zmore postaviti odlično oblikovano razstavo, je čas, da se sprosti in da končno naredi kakšno napako, kakšno nepredvidljivo sled, ki bi pokazala, da to ni kakšen dizajnerski studio, vpet v estetiko brezhibno izpeljanih vektorskih form.
Seveda, zaradi norega ritma razstav, ki se menjajo skoraj dvakrat na mesec, je pogrešati predvsem sproščenost. Ne glede na začetniško togost je Aksioma vsekakor kakovosten prostor, ki verjetno zadovoljuje marsikaterega sledilca sodobnih vizualnih praks in predstavlja obogatitev kulturne ponudbe Ljubljane.
Umetniška grupacija IOCOSE je predstavila projekt 'Domestic Standing Ovation', nekakšno radikalno-kritično verzijo meščanskega bivalnega prostora. V pričujoči analizi se bomo osredotočili na najbolj intrigantni del, tako imenovani »Sokkomb« ali po domače povedano »do-it-yourself« giljotino v estetiki Ikee. Ideja je zanimiva in provokativna. Verjetno večina pozna značilno dolgočasje in nelagodje ob sestavljanju Ikeinga pohištva. Skupina IOCOSE se iz tega norčuje in originalno radikalizira problem, ki zdaj postaja vprašanje življenja in smrti.
Namesto da kot milijoni uporabnikov sestavljate minimalistično dizajnirane omare, lahko zdaj vzamete življenje v svoje roke in rešite svet z giljotino ala Ikea. Pri tem dobite lep kos pohištva in orodje za vzpostavljanje svoje lastne pravice. Če bi nekega dne hoteli narediti samomor, lahko to naredite v miru svojega lepo opremljenega stanovanja. V to dejanje tako ni treba vključevati neznanih oseb in onesnaževati javnega prostora z lastnim truplom.
Marsikateri kritik bi v tej šaljivi umetnini našel cel kup zanimivih asociacij in tez. »Sokkomb« je moč brati kot kritiko sodobnega potrošništva, kot simbol razpadanja pravne države, neposredno pa bi lahko asociiral na povzdigovanje fašizma v Evropi. Giljotina večino ljudi spominja na francosko revolucijo. Ta naprava je bila ustvarjena z namenom, da se nekako naredi konec srednjeveškim oblikam mučenja. Doktor Gillotin je tako predstavil svoj koncept pred francoskim parlamentom z besedami: »smrt v trenutku z rahlim hladnim vetrom za vratom«.
Obstajajo različni modeli, recimo model Berger, pa potem še italijanska, irska in škotska verzija te priprave, ki pa je seveda manj učinkovita. A le malokdo ve, da je bila giljotina zadnjič uporabljena še ne tako dolgo nazaj, leta 1977, ko je bil pogubljen Hamida Djandoubi v realizaciji zadnjega francoskega krvnika Marcela Chevaliera, in da je izginila iz francoskega kazenskega sistema leta 1981, ko je bila v času predsednika Mitteranda v Franciji ukinjena smrtna kazen.
Zanimiva variacija giljotine »Sokkomb« se na spreten način poigrava s težko zgodovino znane naprave in lahko vzbuja različne tako ikonografske kot konceptualne obrazložitve, pa vendar je ta variacija na giljotino samo stvar motiva. Struktura in način postavitve same umetnine je nekaj, kar se danes pogosto pojavlja in ponavlja pogosto ter ravno zato ne šokira več.
Tako kot večina umetnin giljotina »Sokkomb« na radikalen način reinterpretira potrošništvo. Umetnik realizira neko skrajno neuporabno različico, da lahko gledalcu predstavi banalnost objekta. Lahko bi rekli, da v tem primeru umetnina postane karikatura nekega znanega artikla. Da bi bil učinek na gledalca čim večji, je ta postavljen v aktiven odnos do umetnine. Potrošništvo nas zastruplja, ker nam preprečuje, da mislimo, medtem ko nas poskuša umetnina zbuditi iz tega ideološkega spanca in nas na aktiven, progresiven mentalni način postaviti na pravo pot, osvobojeno plitkih potrošniških nagnjenj.
Zato je pri »Sokkombu« pomemben prav »do-it-yourself« faktor, ki se kaže tudi v spletnem življenju umetnine, kjer je mogoče videti, kako enostavno se sestavi in razstavi ta naprava. Sodobna umetnina ni okrasni objekt, ampak didaktični element. To, da je dostopna gledalcu in da mu je namenjena kot nekakšno darilo, kot pripomoček za nevšečnosti vsakdanjega življenja, prikrije njeno močno ideološko stran. Pri »Sokkombu« je giljotina motiv, koncept pa je predvidljivo karikiranje aktualne družbene teme. Zdaj je to potrošništvo, kasneje pa je lahko seks ali ekologija. In s tem se skoraj izčrpa fond motivov. Tako kot so pri puzzlah koščki vedno enaki, le da enkrat sestavljamo alpsko pokrajino, drugič pa kakšno domačo žival.
Ta ista analiza bi se lahko preslikala na ves prostor 'Domestic standig ovation', le da bi vanjo morali vključiti več elementov, več puzzlov, pri katerih bi s podobnimi mentalnimi procesi prišli do različnih motivov. (Andrej Pezelj)
V Galeriji Škuc se je pred dvema tednoma odprla samostojna razstava Jasmine Cibic, ki nadaljuje s kontinuiranim raziskovanjem znotraj (zdaj že) prepoznavne avtorske produkcije. Njena formalna in konceptualna izhodišča so v domačem prostoru dokaj specifična, kar gre deloma pripisati šolanju v Benetkah in Londonu pa tudi razpetosti med kulturnima prostoroma Slovenije in Velike Britanije, kjer avtorica po večini živi in deluje. Razstava 'Objekt spektakla' prinaša celostno prostorsko postavitev, ki dekonstruira običajno prezentacijsko obliko. Fotografija, ki se pri Jasmini Cibic najpogosteje pojavlja kot končni izdelek ustvarjelnega procesa, je razčlenjena na različne objektne elemente.
Osrednja vsebinska predpostavka razstave se naslanja na razmislek o statusu umetniškega dela in preizprašuje pomen oblikovalskega izdelka v kulturni produkciji. Tako je v razstavnem prostoru rekonstuiran budoar oz. Dammenzimmer arhitekta Adolfa Loosa, ki je leta 1929 izdal svoj kritični esej z naslovom 'Ornament and Crime'. Povezovanje posameznih segmentov razstave, ki je sicer prepuščena raznorodnim interpretacijam, zahteva od obiskovalca določeno mero vizualne intuicije in kulturno-zgodovinske dojemljivosti. O razstavi 'Objekt spektakla' smo se pogovarjali z Jasmino Cibic, ki je razgrnila lastna izhodišča in poudarke svojega aktualnega projekta. (Miha Colner)
Razstavo 'Hypnagogia 00' v novomeški galeriji Simulaker je umetnica Maja Smrekar napovedala že na Facebooku s serijo stotih na videz polaroidnih sličic, ki so prikazovale malce čudaške dogodivščine Alice v Čudežni deželi. Fotografije so bile videti kot stare podobe z rjavimi, zelenimi in rdečkastimi toni, kakor bi jih posnela s slabim barvnim dia filmom iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Nejasne, dvojne in zamegljene posnetke je povzročilo lomljenje svetlobe pri lomografskih foto aparatih, ki jih umetnica do zdaj še ni uporabljala v umetniškem kontekstu, čeprav smo njene eksperimente z lomografijo zasledili v dokumentih iz nekaterih razstavnih dogodkov kot so bile na primer aktivnosti Cirkulacije 2 lani v Galeriji Alkatraz.
Osrednji lik na fotografijah je bila deklice v krvavo rdeči obleki z veliko belo zajčjo glavo, kakor da bi psihotropni trip Lewisa Carrolla pokazal svojo srhljivo plat. Zajčica se je ponekod pojavila le kot podvojeni privid na pšeničnem polju, včasih v gibanju, na nekaterih posnetkih pa preveč neposredno nad kamero, kakor da bi se v vidnem polju pojavila zelo nepričakovano, s pasivnim, a zloveščim bolščanjem v kamero.
Serija fotografij je napovedovala, da bo Smrekar na tokratni razstavi sestavila pripoved. Zdi se, da umetnica paralelno razvija dve dejavnosti, ki pokrivata sorodni, a hkrati zelo različna polji delovanja znotraj novomedijske umetnosti. Eno polje je presek umetnosti kot medija za prevajanje eksaktnih znanstvenih in tehnoloških znanj v fenomenološke in spoznavno teoretske izkušnje. V razstavnih projektih kot sta bila 'Brain TV rcv:10.95–11.7GHz, and 5.8GHz' ali 'Active Denial System Error 1.0' se je ukvarjala z manj znanimi fenomeni v znanosti. V juliju bo na primer v Galeriji Kapelica predstavila novi bio-art projekt, v katerem se bo ukvarjala z demistifikacijo procesov v genetiki. Na metaforični ravni bo z eksaktnim laboratorijskim procesom povezala metabolizem glive in človeka. Za njene tovrstne projekte je značilna prečiščena strukturalna estetika in redukcija vizualnih sporočil.
Že takoj po ogledu serije fotografij je postalo jasno, da bo razstava 'Hypnagogia 00' pripadala drugi veji njene dejavnosti, v katerem se pretežno ukvarja z video sliko in dekonstrukcijo pikseliranih medijskih podob. V ta segment njenega dela spada na primer instalacija 'System Cassio:pia' iz leta 2007. To je statični retro-robot z nadzornimi kamerami, barvnimi žarnicami in sistemom za prikazovanje manipuliranih video izsekov iz ikonskih televizijskih prizorov. Večplastna montaža najdenih TV posnetkov slabe kvalitete je značilna tudi za žive klubske nastope Maje Smrekar pod psevdonimom VJ Delta Nu. Z enim tovrstnim videom smo se srečali tudi na tokratni razstavi.
Preden se podrobneje ozremo po galerijskem prostoru bi ga bilo smiselno obravnavati kot celoto. Elementi na razstavi: fotografije, video in instalacije sestavljajo pravzaprav atmosfero. Postavitev bi bilo bolj smiselno brati kot scenografijo in ne kot tipično razstavo z nizom samostojnih likovnih del. Prostor ni nasičen, čeprav v njem najdemo za umetnico značilne elemente „trash estetike“ kot je video s patetičnimi izpadi Bugs Bunnyja, ki ga prekrivajo Space Invaderji. Po prvem vtisu je galerijski prostor skoraj preveč izpraznjen, a ravno zato nas sili, da si ga pogledamo malce bolj počasi in premišljeno. Da ga ne použijemo zgolj kot predvidljivo bruhanje nasičenih medijskih podob, temveč doživimo kot ambientalno izkušnjo.
Najbolj značilno za celotno postavitev je iskanje popolne simetrije. Video televizor na zajčji kletki na levi se ponovi na sredini in na desni; ena fotografija na levi ena na desni; spet video na levi, ki se ponovi na desni; obešena zajčja koža na levi, desni in sredini. Na koncu na sredini, do koder vodijo po tleh natresene fotografije, pa zagledamo velik terarij s tremi živimi puhastimi zajčki, nad katerimi brli plastična lučka na plastičnem lestencu. S simetrijo je umetnica bivši konjušnici vdahnila sakralni zven, s stranskimi ladjami in centralno ladjo, ki se zaključi z oltarjem in tabernakljem. Takšna katoliška referenca najbrž ni naključje, saj razstava na nekem nivoju tematizira prav malomeščansko okolje, ki ga zaznamuje dvojna morala. Hkrati pa je simetrija logična kompenzacija za psihološko disharmonijo, s katero nas soočajo elementi na razstavi.
Z vsemi elementi postavitve spet sledimo krvavi beli zajčici v njeno sanjsko luknjo. Kurator Matjaž Brulc je v tekstu k razstavi zapisal, da avtorica „v teh ljubkih bitjih prepoznava čustvene nosilce doživljanja lastnega doma; spominjajo jo na odraščanje v krogu lastne družine.„ Vsi elementi nam dajo slutiti, da je otroška glasbena skrinjica, ki bi lahko spremljala razstavo, malce razglašena. Še posebej, če se zazremo v otroško risbico, ki jo je avtorica, tako pravi, narisala pri štirih letih. Ne le, da se podoba razkolje na pol, ko se odprejo vhodna drsna vrata galerije. Družinski člani na njej so mrki in togi. Še bolj se ta pritajeni neprijetni občutek razvije, ko se zazremo v natrpane krvave vrtnice v tleh pod televizorjem, ki so kakor površje otroškega grobka. Zelo obešenjaško delujejo tudi zajčje kože nataknjene na na železno verigo, ki bingljajo s stropa.
Ne moremo spregledati teh okrutnih protislovij z ljubkimi živimi zajčki na žrtvenem oltarju, z mrtvimi strojenimi kožami in še bolj mrtvimi pečenimi zajci ob otvoritvi ter umetnico, ki je tudi sama zajčica: na pol sanjska prikazen ujeta v konstantno repeticijo. Zajec postane transfer za neizrekljiva čustva v pred-verbalni dobi, ko otrokova nemoč, ljubkost in nežnost trči v trdi svet odraslih. Čeprav iz teksta in od avtorice same izvemo, da je razstava osebno izpovedna, ne gre tako daleč, da bi bila terapevtska. Čustveni označevalci so tako splošni, da jih ne gledamo skozi prizmo avtoričine zgodbe, temveč lastnega dojemanja potlačenih slojev zavesti in univerzalne človekove hinavščine, ki z eno roko boža, z drugo pa ubija. Večino elementov na razstavi kljub temu deluje precej realno, in ne ustrezajo povsem naslovu Hypnagogia, ki pomeni vmesno pol budno stanje med globokim spancem in budnostjo.
Najbolj ankciozno in teatralno še vedno učinkujeta omenjena serija fotografij in po motivu soroden video, ki se ponovi na treh televizorjih na zajčjih kletkah. Fotografije, ki so razsute po tleh, se nekoliko razgubijo v prostoru, a spet nas silijo, da si jih pogledamo bližje, se priklonimo, poberemo in se soočimo s čudaško podobo. Video delo, ki je pravzaprav le gradnik celotnega ambienta, bi morda učinkoval še bolj neposredno, če bi ga predvajali na večjem formatu, a na zajčjo kletko gredo ravno take male televizije.
V video loopu s centralizirano kompozicijo se nam umetnica zelo počasi približuje v rdeči obleki z belo zajčjo glavo. Njena podoba se čudno razblinja in nazadnje popolnoma izgine, le da bi ponovno začela stopati proti nam na začetku poljske poti. Vedno znova, kakor v nočnih morah. Video nas spomni na cel niz filmskih referenc, ki si jih neradi prikličemo v spomin kot sta Terry Gilliamov nekrofilski 'Tideland', japonska grozljivka 'The Ring' ali vsem dobro znani črni zajček Donnie Darko. (Ida Hiršenfelder)
Toliko za danes v oddaji Art-Area. Kot običajno bo tudi Art-Area med poletnimi meseci na sporedu le enkrat mesečno s posebnimi tematskimi edicijami. Naslednja oddaja, ki bo v celoti posvečena 54. beneškem bienalu, se bo zgodila v sredo, 13. julija, ob isti uri na isti frekvenci Radia Študent. Tokratno oddajo so vsebinsko pripravili Miha Colner, Ida Hiršenfelder in Andrej Pezelj.
Komentarji
komentiraj >>