ARCADE FIRE, Jose Gonzalez, The Weakerthans, 22. 6. 2011; Wiesen, Avstrija

* Wiesen je manjše mesto v bližini Dunaja, ki se v osnovi ukvarja z gojenjem jagod, poleti pa služi kot koncertno prizorišče na prostem za mlade in stare Dunajčane. V prijetnem naravnem amfiteatru na robu gozda se v toplejših mesecih leta tako zvrsti kar nekaj enodnevnih festivalov in koncertov velikih izvajalcev iz širšega polja rock glasbe. Tokrat so bili na vrsti Arcade Fire, ki so sicer že sami po sebi zadosten razlog za štiriurno vožnjo iz Ljubljane, a organizatorji dogodka so z zanimivo izbiro predskupin odločitev naredili še lažjo.

Prvi so na oder stopili Kanadčani The Weakerthans, band bivšega Propagandhi člana Johna K. Samsona. Odlikujejo jih poetična in izpovedna besedila, ki jih kombinirajo z raznoliko glasbeno podlago, sestavljeno iz zapuščine folka, indie rocka in lahkotnejšega punka. Samsonov vokal pogosto spominja na Colina Meloya, v kombinaciji s teksti, polnimi literarnih referenc, pa se je sploh težko izogniti primerjavi z The Decemberists. The Weakerthans so, že zaradi svojega žanrskega ozadja, seveda precej bolj udarni, žal pa zaostajajo v sposobnosti ustvarjanja nalezljivih in privlačnih melodij, ki bi takoj padle v uho. Vseeno smo bili priče simpatičnemu in sproščenemu nastopu, ki pa verjetno izpade še precej bolje v kakšnem manjšem klubu, kjer skupina lahko naveže pristnejši kontakt s publiko in se setliste loti bolj umirjeno in sistematično.

Sledil je Jose Gonzalez, švedski kantavtor, ki je širši publiki poznan predvsem po uspešnih priredbah nekaterih skladb iz širšega spektra popularne glasbe, navdušuje pa tudi s kvalitetnimi avtorskimi komadi, ki jih odlikujeta virtuozno igranje klasične kitare in prijeten, mehak vokal. Sicer že nekaj časa ni izdal nobene plošče, saj se je posvečal predvsem svojemu bandovskemu projektu Junip, tako da smo si lahko obetali nastop, zgrajen predvsem iz starejših, že poznanih skladb. Točno to smo tudi dobili. Jose je igral le dobre pol ure, slišali pa smo obvezni Heartbeats in Teardrop ter peščico avtorskih komadov z njegovih dveh dolgometražnih plošč. Nastop je bil perfekten, a kaj, ko se je nežen in tih vokal nastopajočega izgubil v blebetanju publike, ki se je v veliki večini posvečala predvsem svojim prijateljem in simpatijam, ne pa dogajanju na odru. To je pustilo grenak priokus v ustih tistim, ki nas je nastop dejansko zanimal, a jasno je, da taki izvajalci pač sodijo na bolj intimna koncertna prizorišča.

Kot doma pa so se odru počutili Arcade Fire, ki so vajeni še dosti večjih prizorišč od wiesenskega, ki sprejme kakih 8000 obiskovalcev. Headlinerji večera so na oder prišli ob spremljavi enkratnih vizualizacij, ki so, kakopak, prikazovale takšne in drugačne peripetije iz predmestja, otvorili pa so z udarno Ready To Start z njihove zadnje izdaje. Zvok je med prvimi pesmimi še malce šepal, kar pa ni zakrilo dejstva, da je band v odlični koncertni formi. V dobri uri in pol so odigrali selekcijo pesmi z vseh treh plošč. V njej se je med drugimi na žalost znašla tudi obupna Rococo, ki je sicer v živo izpadla precej bolje, vrhunce pa so predstavljale epska Neighborhood #1 (Tunnels), zaključna Sprawl II in spevna No Cars Go.

V bistvu pa je kar malce nesmiselno izdvajati kratke trenutke iz šova, ki tako dobro deluje kot celota. Vsaka pesem je bila na svoj način spektakularna in na ravno pravem mestu, da je pripomogla k oblikovanju širše rdeče niti koncerta, ki se je odvijala podobno kot zgodbe z Arcade Fire plošč. Vizualna podoba ni razočarala niti za trenutek, vokalna izvedba frontmana Wina Butlerja in njegove žene Regine [režin] je bila brez napak, zvočna slika in orkestracija sta bili izjemno bogati in dodelani, za dodatno dinamiko pa je poskrbelo konstantno izmenjevanje instrumentov med osemčlansko zasedbo.

Arcade Fire so in bodo ključno zaznamovali prvih nekaj desetletij tretjega milenija in le upamo lahko, da jih bomo v prihodnosti občasno še lahko videli na tako majhnih prizoriščih. Preden jih popolnoma pogoltnejo predmestni štadioni.

Na koncertu je bil Jaka Bulc.