Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
20 let nečesa (1719 bralcev)
Petek, 24. 6. 2011
Igor Bijuklič



20 let nečesa. Priznati, da nismo ravno gotovi, kaj je bilo na delu v zadnjih 20 letih ni znamenje šibkosti ali ignorance. Kvečjemu bi pomenilo, da smo hote ali nehote zapostavili svoje možnosti pomnjenja in spomina. Bolj kot slavje ali radost lahko v teh dneh pričakujemo podvojen občutek, da se je nekaj izjalovilo, da nam je bilo nekaj ukradeno.
Tu so prvi dnevi koledarskega poletja in prihaja velika obletnica, kjer bi moralo biti nešteto razlogov za slavje in radost. Slavju, ki razumljivo ne more priti več iskreno od srca, bo nekaj duše vdihnila uprizorjena samopredstava politične elite. Režija gledališkega profesionalca, mnogo velikih besed, javnih obrazov, lepih pesmi, uniform, treznosti in narodnjaštva bo po scenariju ovekovečilo osrednjo slovesnost. Glavna telovadba na današnji slovesnosti, poleg očesne paše občinstva, bo osveževanje spomina na veliki dogodek izpred dvajsetih let.

20 let nečesa. Priznati, da nismo ravno gotovi, kaj je bilo na delu v zadnjih 20 letih, ni znamenje šibkosti ali ignorance. Kvečjemu bi pomenilo, da smo hote ali nehote zapostavili svoje možnosti pomnjenja in spomina. Bolj kot slavje ali radost lahko v teh dneh pričakujemo podvojen občutek, da se je nekaj izjalovilo, da nam je bilo nekaj ukradeno.

Kako je možno, da imamo danes občutek, da se nekdo skuša polastiti ne le zaslug, temveč tudi tistega, kar je bilo takrat skupno, stvar vseh? Ni se zgodila le privatizacija družbene lastnine, kot običajno mislimo, temveč se je pripetila tudi prisvojitev skupnega političnega prostora, ki je bil takrat vzpostavljen in kjer kmalu ni bilo več prostora za pluralnost perspektiv in nazorov. Na obžalovanja, da dogodki okoli osamosvojitve in vojne zanjo niso dali narodu prepotrebnih mitov in legend, je včeraj Dušan Plut, prvi med nekdanjimi zelenimi, lepo odgovoril: »saj jih tudi ne potrebujemo«.

Le pomnjenje, spomin in izkustvo takrat delujočih nam lahko pomagajo ugotoviti, da so bile ideje, na katerih je stekel proces demokratizacije, v kasnejših podvigih »evropeizacije« in »natoizacije« blago rečeno sinhronizirane z novim nacionalnim interesom. Pod taktirko te vrhunske parole, ki je kot kaže sijala z neba in katere sporočilo so lahko prebrali le posvečeni, je bila vzpostavljena strateška nujnost, ki je odločala o nič manj kot o biti ali ne biti »našega malega naroda«.

Zavoljo prepotrebnega spomina ne kaže nikoli pozabiti sramotne propagande akcije družbenih upravljavcev ob vstopu Slovenije v NATO, ki je kratko malo odpihnila pluralnost javnega prostora. Koga lahko zdaj kličemo k odgovornosti, da je država Slovenija tako grobo poteptala svojo mirovniško držo iz konca osemdesetih, da je za nekaj generacij vnaprej zapisana kolaboraciji z vojsko globalnega tržišča in da je zdaj po dolžnosti pogodbe v dveh vojnah.

Dejstvo, da smo v dveh vojnah, kjer si po NATO doktrini tisoče kilometrov stran zagotavljamo novo vrsto varnosti, seveda ni in tudi ne bo našlo mesta na današnji osrednji proslavi. Danes bodo govorili o velikem dogodku, po katerem nam je preostalo le še napredovanje v vedno bolj produktivni jutri.

Izkušnja desetdnevne vojne, ki nam je bila vsiljena, ni okrepila prizadevanj za nevtralnost, demilitarizacijo in mirovništvo, čeprav bi lahko. Zgodilo se je ravno nasprotno. Slovenska demokracija se je rodila iz duha vojne, kajne? Dvomiti o vlogi vojske in obrambnih konceptih, ki so že jasno nakazali svojo militaristično orientacijo, je postalo nepatriotsko in znamenje šibkosti nekakšnega na nebo pripetega idealizma.

Tudi na 20. obletnici ustanovitve Mirovnega inštituta, ki je nastal na podlagi mirovniškega gibanja skozi celotna osemdeseta in prva leta devetdesetih, ni bilo zaznati pretiranega slavja in radosti. Tako izdani zbornik z naslovom »Vojna in mir« kot sama predstavitev sta bili prežeta z introspekcijo v zapravljeno priložnost velikega političnega potenciala, morda tudi kapitala, ki ga je delujoča generacija iz osemdesetih ustvarila brez obstoja politične tehnologije in institucij.

Urednica zbornika Vlasta Jalušič je svoj govor pomenljivo začela z mislijo Rene Chara , ki opisuje izkušnjo francoskega odporniškega gibanja po osvoboditvi: »Naša dediščina nam je bila zapuščena brez oporoke«. Prostor svobode, ki so ga ustvarili člani odporniškega gibanja za ceno lastnih življenj, se je po vojni izjalovil v nekaj povsem drugega. Kot kaže, je to usoda večine revolucij, ki postanejo plen nečesa in nekoga drugega.

Vlasta Jalušič je ta aforizem izpostavila namenoma, v slutnji, da je podobna usoda doletela tudi izredni politični potencial mirovniškega gibanja, ki je za seboj pustil dediščino posebne vrste brez oporoke. „Oporoke v smislu tradicije, ki izbere in poimenuje, ki izroči in ohrani, ki pokaže kje so zakladi in kaj je njihova vrednost.“ Za izginotje teh zakladov »niso krive kakšne posebne zgodovinske okoliščine ali nadloge realnosti. Pozaba in zatajitev namreč ne doleti samo dedičev, ampak tudi priče in celo akterje«.


Komentarji
komentiraj >>