Torek, 28. 6. 2011
tadej
* Okoli Groucha se trenutno po internetu dogaja pravi mali medijski direndaj. Mali zato, ker se njegova glasba šele dobro prijemlje izven Nove Zelandije in Avstralije, direndaj pa zato, ker se tako poznavalci kot glasbeni navdušenci v en glas strinjajo o njegovi nenadjebljivosti - bodisi kot DJ-u ali producentu. Šušlja se o novem “trendsetterju”, se ga označuje kot “squelch” maestra ter postavlja producentska vprašanja, kot so “kako narediti tako globoke in gibke base”, kot jih dela ta mladi Novo Zelandski dread-ar. Vse to bomo skušali vzeti pod drobnogled v današnji tolpi, tisto najpomembnejše in hkrati preveč izmuzljivo za analitična modrovanja pa bomo napisali kar iz fenovske perspektive in obenem vzeli za temeljno postavko: Grouch je funky as a funky motherfunker!
Meni preljubi brkonja po imenu Nietzsche je enkrat izjavil, da bi verjel le v boga, ki bi znal plesati. In ker se s tem vsi strinjamo in ker je bog na plesišču DJ, potem je njegova naloga ta, da preko zvočnikov in ritmičnega pumpanja plesalca konstantno drži v šahu. Stagnacija psy trensa na eni strani in uvažanje ravno toliko plesnivega kot plesnega minimala na drugi je bila slaba prognoza za plesno prihodnost tega simpatičnega žanra. Najbolj slikovito je ta problem bruhnil na plano na zadnjem Boom festivalu, kjer so organizatorji, v želji po biti en korak pred vsemi, trensarjem ponudili nekaj, kar so ljudje opisovali kot Ibiza “hausič”. Ljudje so protestirali in si pisali na majice, kožo in transparente, da hočejo psy trance. “Fail” skratka. Pred kratkim pa je tista nesrečna, zgolj za “đuskanje” primerna minimaliada končno spočela enega primernega otroka s psihedeličnimi arhetipi. Zametki so se kazali že nekaj let nazaj, se utemeljili na založbi Zenon, Grouch pa je vse skupaj potisnil še en korak naprej oziroma natančneje, v svojo smer.
Z Grouchom postane minimal oziroma njegova psy variacija jako žmohtna plesna glasba. Preko globokih, v staro progresivo zazrtih, “primitivnih”, a učinkovitih “oom-pah” (beri: um pa) bas linij, kombiniranih z dub stepovsko in staro francosko elektro basovsko gimnastiko, dobi na tretjinkah bazirajoč minimal novo dimenzijo. Bas, kot fundamentalni odgovor na “kick”, se razpira kot nenasitna psihedelična vulva velikih dimenzij, s čimer odpira cmakavi dialog s preostalmi sintetičnimi zvoki. Basovska kloaka z vsakim sunkom posrka plesalca in ga izpljune z naslednjim “kickom”, kar predstavlja pravo pralnico, nujno za doseg končne postaje psihadeličnega trensa, imenovano la-la-land. Grouch sicer ni prvi, ki se je spustil v tako hraber poseg redefiniranja basovskega fundamenta psy trensa ali konec koncev minimala, je pa verjetno prvi, ki mu je uspelo skozi celotni album konsistentno ohraniti funky plesnost, ki tudi za trenutek ne trpi na račun avanturistične inovativnosti. In če so določeni izvajalci s posamičnimi dub-stepovsko in minimalistično navdahnjenimi komadi testirali zmožnost novega žanra, je le-ta s ploščo Further dobil žig “odobreno”.
Ko govorimo o zvoku, moramo razlikovati dve reči. Eno je posamični zvok, ki je produkt zvočne sinteze oziroma sempla ali posnetka, drugo pa je zvok kot celota, ki se kaže preko končnega miksa. Grouch operira z večinoma klišejskimi in preprostimi zvoki, miks pa, z izjemo odlično definiranega spodnjega registra, ni nič unikatnega. Grouch je seveda v ligi tehnično brezhibne elektronske produkcije, s čimer po mojem mnenju svoje pretežno retro zvoke ovije v avreolo moderne produkcije, ki na ves glas kriči “sodobno”. Seveda pa zvok ni samo zvočna barva, je tudi razvoj v času, in ravno v tem Grouch izkoristi prednost elastičnosti nekompleksnih zvokov, ki jih ožame do zadnje kapljice.
Unikatni zvočni podpis Groucha se zato skriva v dialogu skrotovičenega cmakanja, ki bi ga lahko označili kot kompleksnost preprostega. Že desetletja aktualne in transparentne tehnike zvočne sinteze tako zelo obvlada, da uspe naplesti neverjetno interaktivno in jasno definirano zvočno plundro. V ta svojevrsten čigumijasti “groove” perfektno vplete razgibano perkusijo, kjer utemelji svojo bobnarsko preteklost in sposobnost pretakanja in transformiranja perkusivnih elementov. V tem pogledu sicer ne dosega sorodnega producenta Tetrametha, a Tetrameth ravno zaradi svoje kompleksnosti ne more nikoli doseči takega groova, kot ga ponuja Grouch. Tako da ta navidezni očitek pravzaprav govori v prid Grouchu, saj je svojo kompleksnost potisnil do skrajne meje, ki bi ji lahko rekli meja dopustnosti oziroma “funky” limita.
Album Further je zastavljen kot nekakšen DJ set. Začne se z ležernim dubom, nakar se počasi stopnjuje do poskočnosti in konča v katarzi zadnjega komada. To ne kaže le na smiselno zastavljen album, ampak tudi na raznolikost v udarcih na minuto, kar je še dodaten plus te plošče. Plošči Further pravzaprav ne morem naprtiti niti enega očitka, saj je vsak potencialni minus albuma le nujna cena za nenadjebljiv, počasen in mastni funky groove. In glede na to, da je tovrstne komade Grouch produciral že pred 5. do 6. leti, lahko le napeto pričakujemo novo ploščo tega izven okvirov mislečega producenta. Further je vsekakor album z velikimi in kosmatimi jajci!
Z vidika psy trancea je ta plošča seveda izredno pomembna. Sam sem kar predolgo čakal na album, ki bi bil pri odklonu od klasike tako avanturističen, kot finski psihonavti, pri tem pa bi njihovo norčavost in našopan “funkiness” nadomeščal s počasnejšimi beati in vase zazrtimi zvoki. Ploščo Further bi lahko označili kot introspektivni funky psy trance, ki vsem ustaljenim trance žanrom predstavlja pomemben antipod. Na ta način ne osmišlja le sebe, saj s tem na novo osmišlja tudi vse ostale podžanre psihedeličnega trensa. Po nekaj urah tacanja na Grouch beate verjetno vsakega zdravega plesalca zasrbijo pete, da bi se preizkusil na razpaljotki 145-ih udarcev na minuto. Brez raznolikosti pa seveda vsaka stvar kaj hitro postane dolgočasna.
pripravil Tadej Droljc
Komentarji
komentiraj >>