Oddaja v celoti:

Španijo je trenutna svetovna finančna in gospodarska kriza udarila močneje kot večino drugih evropskih držav. Leta 2008 se je razpočil nepremičninski balon, kar je popeljalo državo v recesijo, posledica pa je več kot 20-odstotna brezposelnost, najvišja v Evropski uniji. Brezposelnost med mladimi do 30 let je še precej višja, bliža se 50-im odstotkom. Socialistična vlada išče izhode iz krize na istem mestu kot vse druge v Uniji. Da bi znižala javni primanjkljaj, je že ali pa še bo uvedla varčevalne ukrepe, ki vključujejo znižanje plač v javnem sektorju, zamrznitev pokojnin, krčenje socialnih pravic, zmanjšanje nadomestila za brezposelnost, obetajo se privatizacije javnih storitev in podobno. V takšnih razmerah potrebujeta vlada in politika nasploh toliko večje zaupanje, da lahko prebivalcem znova prodata že tolikokrat prodano zdravilo. A če je aktualna kriza kaj razkrila, je to prepletenost političnih in finančnih elit, ki so krizo v morju deregulacije in pohlepa pravzaprav ustvarile. Kot da niso ravno banke najbolj odgovorne za nastalo situacijo, se vse vlade po diktatu ali zaradi groženj mednarodnih finančnih institucij odločajo milijarde evrov pomoči nameniti prav njim, češ da je od njih odvisno okrevanje gospodarstva.

Odločitve, sprejete v nerazumljivem jeziku finančnih trgov, ki imajo kot posledico vsem dobro razumljivo brezposelnost, revščino in bedo, se tako v posmeh izrazu demokracija sprejemajo daleč stran od širokih množic, ki bodo najbolj občutile tako imenovane ukrepe za izhod iz krize. Moč vladajočih je vselej odvisna od občutka nemoči vladanih, zadnji dogodki v Španiji pa dajejo slutiti, da je, tako kot demokracija, tudi nemoč zgolj iluzija. Govorimo o gibanju, ki se ga je prijelo ime 15. maj. Na ta dan so se namreč po več mestih v Španiji zgodili spontani množični protesti proti slabemu gospodarskemu stanju v državi, ki pa so se že na začetku prelevili v gibanje z zahtevami po spremembi obstoječe kapitalistične družbene ureditve. Gibanje 15. maj, sestavljeno iz različnih organizacij in nešteto posameznikov, ki se imenujejo „ogorčeni", zahteva doslednejšo delitev oblasti, bolj direktno politično participacijo državljanov in državljank, boj proti korupciji, ukinitev privilegijev politične elite. Krivca za gospodarske težave tako vidi predvsem v finančnih institucijah, etablirano politiko prepoznava kot njihovo orodje, krizo pa označuje za prevaro. Gibanje se je torej sprožilo 15. maja, ko je platforma „Resnična demokracija zdaj" po večmesečnih pripravah organizirala proteste. O začetkih gibanja smo govorili s Pablom Gómezom, aktivistom, ki je bil med prvimi, ki so po protestih v Madridu ostali in prenočili na osrednjem trgu Puerta del sol:

Prve proteste je torej organizirala platforma "Resnična demokracija zdaj", več o njej pa nam je povedal njen predstavnik Fabio Gándara:

O tem, kje ležijo razlogi za nastanek tega gibanja, smo govorili z novinarko dnevnika El Público in soavtorico knjige o gibanju „Glasovi 15. maja", ki bo izšla predvidoma konec tega tedna, Ano Requeno Águilar:

Pablo Gómez je omenil horizontalno strukturo gibanja, ki jo nejeverneži radi enačijo z neučinkovitostjo. A gibanje je dobro organizirano. Ustanovljeni so bili odbori in delovne skupine, ki se ukvarjajo tako s funkcioniranjem samega gibanja kot z iskanjem alternativnih rešitev za obstoječe družbene probleme. Za lažje informiranje o delovanju so ustanovili tedenski časopis, na spletu objavljajo avdio in video posnetke, ki ljudem poleg aktualnih dogodkov predstavljajo tudi, kako lahko sami sodelujejo v gibanju. Njegovi temelji so odprtost, participacija in vključevanje. Izjemen poudarek se daje na vključujoči jezik, recimo na dosledno uporabo obeh spolov. Odločitve se sprejemajo na skupščinah po principu konsenza. Iznašli so tudi svojo telesno govorico. Z rokami tako pokažejo strinjanje, nestrinjanje, željo po spremembi teme, obstaja znak za nerazumevanje in podobno. Na skupščinah, ki jih moderira vedno druga oseba, ima vsakdo pravico spregovoriti, kar seveda proces odločanja izjemno upočasni. Gómez se tega zaveda, a dodaja:

Malce bolj kritična do organizacije gibanja je novinarka Ana Requena:

Gibanje v Madridu se je zavoljo večje prisotnosti med ljudmi in lažje participacije odločilo organizirati skupščine tudi v soseskah. Skupščine potekajo v parkih ali na trgih, udeležujejo pa se jih tako mladi aktivisti kot upokojenci ali mimoidoči. Zakaj so se odločili organizirati manjše skupščine tudi po soseskah, je razložil Pablo Gómez:

Ena od odlik gibanja je tudi njegova odprtost za različne boje. Ljudje se zavedajo, da ogromno svetovnih težav izvira iz ene in iste miselnosti:

Španija ima zaradi volilnega zakona, zaradi katerega potrebuje manjša stranka desetkrat več glasov za enega poslanca kot dve največji stranki, de facto dvostrankarski sistem. Pripadniki gibanja so prepoznali podobno nesposobnost za reševanje njihovih težav v obeh strankah - tako v vladajoči socialistični stranki kot v opozicijski konzervativni Ljudski stranki. Obe po mnenju ljudi sledita isti logiki - logiki kapitala. Nezaupanje v politične stranke je torej veliko, gibanje pa se je zato od njih distanciralo, pa tudi od velikih sindikatov, ki so po mnenju mnogih izdali pravice delavcev. Fabio Gándara je podrobneje razložil to stališče gibanja:

Iz političnih strank sicer prihajajo nekateri, resda redki, pozitivni odzivi na pobude gibanja. Lahko predstavlja to nevarnost za gibanje? O tem in o odzivih cerkve je nekaj več povedala novinarka in soavtorica knjige o gibanju Ana Requena:

Eden od rezultatov krize je tudi vedno večja nezmožnost odplačevanja kreditov, posledica tega pa je vedno več zaseženih domov s strani bank. Gibanje se je aktiviralo tudi na tem povsem konkretnem področju. Tako se zbere na stotine ljudi na določenem naslovu, na katerem je predvidena prisilna izselitev kakšne družine ter fizično prepreči uradnikom in policistom, da izpeljejo izselitev. To so bolj kot ne začasni uspehi, ki pa v sebi vendarle nosijo veliko simboliko in predstavljajo visoko zavedanje potrebe po solidarnosti. Gibanje pa se, kot rečeno, ukvarja tudi z oblikovanjem predlogov za reševanje družbenih težav. Obstajajo odbori na različne teme od politike in gospodarstva do okolja, priseljevanja, kulture, šolstva in tako naprej. A vendarle, so pripadniki „Gibanja 15. maj", ki se lahko najnatančneje označi kot progresivno, sposobni proizvesti tudi kakšne trajnejše alternative obstoječemu sistemu? Odgovarja Ana Requena:

Ana Requena sicer opozarja, da je največja nevarnost za gibanje prav gibanje samo. Ključno se ji zdi to, kako bo gibanje reševalo notranja trenja in kakšen bo bodoči odnos gibanja do sindikatov in političnih ter ekonomskih elit. A že v nekaj več kot enem mesecu je gibanje doseglo nekaj pomembnega:

Pablo Gómez, eden tistih, ki so bili prisotni od samega začetka, ostaja optimističen glede prihodnosti gibanja in opozarja, da gre za dolgoročen proces:

„Gibanje 15. maj" je tako šele na samem začetku svojega obstoja, kot smo slišali, pa je želja tako imenovanih „ogorčenih", da podobna gibanja zaživijo tudi drugod po Evropi in širše. Kot so pravilno prepoznali pripadniki tega gibanja, so gospodarske in politične težave povsod po svetu zgolj različne veje istega drevesa. Bomo tudi v Sloveniji kmalu ugotovili, da je nekatere veje bolje odrezati, kot ležati v njihovi senci?

Oddajo je pripravil Boris Vasev.

VIDEO:

Animacija pred začetkom skupščine na madridskem trgu Puerta del sol:

Še malo animacije pred začetkom skupščine:

Skupščina na trgu Puerta el sol:

Skupščina v madridski soseski Las letras: