Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Aleš Bunta: Magnetizem neumnosti: Platon, Erazem Rotterdamski, Alan Ford (3332 bralcev)
Torek, 28. 6. 2011
Robert Bobnič



Težko si zamislimo primernejši uvod v branje nove Buntove knjižice, kakor tisti PR-tekst, ki ga je ob izidu zapisala založba Analecta. V tem kratkem sestavku, katerega funkcija je biti magnet, ki bo bodoče bralce in bralke pritegnil k pričujočemu delu, namreč lahko preberemo naslednjo intrigantno izjavo: »Čeprav knjiga nikakor ni poljudno znanstvene narave [...], pa je vseeno pisana tako, da ostaja dostopna širšemu krogu bralstva z zanimanjem za filozofijo«. Bodimo dlakocepski in se vprašajmo, kaj za vraga to pomeni?

Nič drugega, kakor to, da je to knjiga za neumne, še več, za tiste neumneže, ki jih zanima ona druga neumnost, ki se hoče svoje neumnosti rešiti tako, da stremi k modrosti. Videti je, da tovrstno opravilo ni pretirano uspešno, saj v nasprotnem primeru Buntovo delo ne bi bilo samo nesmiselno, marveč tudi neumno. Pa vendar, saj citirana izjava ne govori kaj veliko drugega, ko pravi, da je to sicer znanstveno delo, a ne povsem, da je to sicer umno delo, a tudi ne povsem. Vsebuje namreč vsaj ščepec neumnosti, če že ne več, da bi sploh lahko bilo umno, se pravi razumljivo neumnim.

Da pa ne bi že takoj izpadli preveč neumno, se bomo nehali vrteti v tem začaranem krogu in predstavili dve alternativni interpretaciji. Ali se nam v tej nadvse zanimivi najavi roga sokratski um, ki negoduje o lastni privaciji modrosti, na koncu pa vendarle ne počne nič drugega, kakor da brije norce iz svojih govorniških pajdašev. Ali pa se nam roga že sama neumnost, ki se posmehuje ravno razumu, ki misli, da je neumnost neumna.

Izbira ni velika, pravzaprav sploh ni izbira, saj je jasno, da je tudi v prvem primeru na delu neka zvijačnost neumnosti, ob kateri je nemalokrat zardeval tudi sam Sokrat. Ne bo pa zardeval Bunta, ki že uvodoma pove, da tudi v postmoderni neumnost še vedno mislimo zgolj v smislu odsotnosti uma, ne zmoremo pa je določiti ontološko, kar konec koncev pomeni, da nam kriterije o tem, kaj je pametno in kaj ne, odrejajo bedaki. Ne bomo se pretirano zmotili, če bomo rekli, da je Magnetizem neumnosti potemtakem smel poskus ontologije neumnosti, ki mu ne bi zavidali še največji preizpraševalci samovšečne pozicije uma z Nietzschejem na čelu.

In če smo že pri Nietzscheju, lahko rečemo še to: če je vsebina Nietzschejeve filozofije neločljiva od njene aforistične forme, potem se tudi pri Bunti ne moremo znebiti vtisa, da se vpraševanje po biti neumnosti vrši že na ravni hudomušnega in s stilom izpopolnjenega diskurzivnega prijema. Čisto zares – knjiga niti po svojem duhu niti po svoji formi še zdaleč ni kakšno turobno filozofsko delo, pač pa ena sama vesela znanost, ki svoje strnjene teze servira v odrejenih sunkih. Videti je, kakor da Bunta predlaga, da če želimo govoriti o neumnosti, potem se moramo malce oddaljiti od racionalnosti, ki jo favorizira strogo filozofsko mišljenje. O neumnosti pač ne moremo govoriti drugače kakor neumno.

A vendar to ni ne vem kakšen velik razlog za veseljačenje duha, saj je vsako pisanje o neumnosti, pravi Bunta proti koncu knjige, izpostavljeno trem nevarnostim. Prva je v tem, da neumnost preprosto izključimo iz racionalnega mišljenja; druga tiči v golem posmehu v brk neumnosti, ki spregleda, da se posmehuje ravno neumnost sama; in tretja, ki proizvede le simpatično in neškodljivo podobo neumnosti. Če kaj, potem Bunta te čeri, ki jih na poti do ontologije neumnosti postavlja um, prebrodi po navidez nenavadni, hja, neumni poti.

Na tej poti se namreč ustavi pri Platonu, Erazmu Rotterdamskemu in stripovskemu umetniku Robertu Ravioliju, avtorju kultnega Alana Forda in malo manj kultnega Necrona. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da Platon s svojim kraljestvom idej neumnost preprosto izbriše. Ni ideje neumnosti, saj je ideja nekaj umnega in dobrega. Obstaja pač samo napaka v mišljenju, napaka v spoznavanju resnice, se pravi motrenja idej. Navkljub temu pa mora Sokrat svoje bedaste sogovorce le nekako otresti nevednosti, kar kaže, da je neumnost vendarle prisotna na račun svoje izključitve. Kakor da bi bila neumnost transcendentalni pogoj lastnega izbrisa. Nasprotno pa jo popolnoma izbriše Aristotel, ki neumnost misli samo še kot privacijo uma, nekaj, kar je gola odsotnost, nekaj, česar ni.

Veliko več časa pa Bunta nameni slavni Erazmovi Hvalnici norosti, ki s formo hvalnice, ki je satira, in satire, ki je hvalnica, perspektivo tako rekoč obrne na glavo. Hvalnica norosti besedo podeli neumnosti sami, ki izreka resnico o sami sebi. To pa ne pomeni samo, da neumnost biva, temveč da sta z umom neločljiva. Um postaja iz neumnosti, še več, spoznava se le v tem postajanju iz neumnosti. Resnična neumnost je potemtakem natanko v spodletelosti tega spoznanja. Bunta na tem mestu napravi še nekaj filozofskih obratov in ne nazadnje pokaže, da ne moremo odkriti resnice neumnosti, saj je neumnost že resnica. Drugače: z neumnosti ne moremo sneti maske, saj je neumnost že maska, maska pa je lažna modrost.

Naposled avtor predstavi še odlično in izvirno analizo omenjenih stripov, začenši z Alanom Fordom, katerega alternativna ontologija proizvede čisti zvok neumnosti. V ospredje stopi ozadje ozadja, privacija, beda biti, odsotnost, blebetanje, točka, ko neumnost in razumnost sploh še nista ločeni. Bunta to pojasnjuje s popolno pasivizacijo dveh junakov, Šefa in Jeremija, ki na določeni točki postaneta samo še element ozadja vsega dogajanja. In kako se sliši neumnost? Jasno da ne z glasom subjekta, temveč s subpsihološkim direndajen. Bik bok! Tit tok! Dum dum! To je zvok neumnosti, zvok, iz katerega se poraja glas razuma.

Vendar, da ne bi vse skupaj izpadlo preveč simpatično, Bunta v misel vzame še Necrona, nekrofilski porno strip, za katerega celo trdi, da neumnosti odvzame tisto nedolžnost, na kateri je obtičal sam Erazem. Glavna junakinja stripa, nekrofilna znanstvenica Frieda Boher, si namreč za lastne seksualne potrebe ustvari umetni stvor, umetno neumnost, imenovano Necron. Takisto pa je lik Friede stvaritev avtorjevega uma, kar pomeni, da je Necron troje v enem: neumnost, Friedin razum in avtorjev um. Poanta je ne nazadnje v tem, da se Friedin um premesti v notranjost neumnosti, brez da bi izgubil svoje karakteristike, »zato postane tista specifična inteligenca same neumnosti, nizkotna inteligenca neumnosti, s pomočjo katere jo je Ravioli sploh ustvaril«. Pred nami je obraz neumnosti, ki je precej inteligenten pa tudi seksapilen in nizkoten, saj izbira izbrane posameznike, trupla.

In če je Buntov sklep, da neumnost pač ni nedolžna, bomo mi sklenili, da smo na nekem drugem polju, polju obstoječega reda stvari, ostali v tisti najbolj neumni fazi neumnosti: posmehu. Očitno bo le treba zajahati nenedolžnost neumnosti postajanja. Buntovo delo pa je pri tem dober vzgled.

Iz dneva v dan pa bolj in bolj neumen postaja Robert Bobnič.


Komentarji
komentiraj >>