Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Ali je sploh še vredno kaj proslavljati? (1794 bralcev)
Petek, 1. 7. 2011
Izidor Barši



Beseda ''proslava'' smrdi po starem in mi progresivci je ne prenesemo. Zakaj proslave nimajo veze s preteklim in zakaj je bila Bergerjeva vredna pozornosti.
Proslava sama po sebi je konzervativna kulturna forma. Njen smisel se oklepa nekega preteklega dogodka, za katerega verjamemo, da je odločilno vplival in še vpliva na našo sedanjost in ga je zato potrebno vedno znova uprizarjati. Proslave so periodični pa vendar vedno enkratni dogodki, katerih namen naj bi bil v tem, da delujejo kakor žeblji in trdno pribijejo zavest neke skupine na vejo, ki raste iz njenega mitičnega izvora. Proslave so eden vidnejših mehanizmov s tem namenom, a so hkrati tudi dokaj šibke: v kolikor gre pri njih za logiko žeblja, torej predrtja, premika in zabitja, pa so bolj učinkoviti mehanizmi lepljenja: prilepimo se ne da bi sploh vedeli in kar je dobro zlepljeno, je težko ločiti, žebelj pa se da izpuliti.

Proslave od članov določene skupnosti zahtevajo ponos in spoštovanje svoje tradicije, zgodovine ter korenin. So ritual čaščenja in slavljenja skupne preteklosti, ki deluje kohezivno in skupnost vedno znova opominja na medsebojno vez, ki jo drži skupaj. Dokler so proslave, je skupnost, torej tista prava, izvorna. Na tem mestu imamo lahko občutek, da smo našli smisel proslav, a žal ni tako enostavno.

Četudi ima ideja kohezije v sebi mogoče delček resnice, je ta v končni fazi iluzija konzervativnih družbenih sil, ki si prizadevajo za vrnitev k tradicionalnim vrednotam, kot da je kaj takega kdaj sploh obstajalo. Ključna poteza proslave, ki jo moramo vzeti tu v obzir, je njena periodična enkratnost. S tem mislim to, da gre pri proslavah vedno za ponavljanje nekega dogodka, vendar ne ponavljanje na način istosti, temveč ponavljanje, ki proizvaja razliko. Vsaka ponovitev je dogodek sam zase, različen od ''izvornega'' dogodka, in od vseh ostalih ponovitev, kar pomeni, da smo se z vsebino vsake posamezne proslave znebili nelagodnega občutka, ki nam ga je pustila konzervativnost same forme.

Kam nas zdaj to vodi? Vodi nas k ugotovitvi, da je ne glede na smrad same omembe besede ''proslava'' o le-tej vredno misliti, saj ni več podrejena izvoru, temveč je neodvisna, vpeta v svoj lasten čas in prostor, v katerem tako ali drugače deluje. Proslava torej ni stvar arheologov, temveč arhitektov in graditeljev in bolj kot preteklost naziva sedanjost ali še raje prihodnost. Dlje ko si upa pogledati v prihodnost, večjo ko ustvari razliko, večjo moč razkaže in proslavi.

Namen tega prispevka pa ni le splošno razglabljanje o proslavah, to pač ne bi imelo smisla. Zanima nas ena konkretna in to tista državna, ob 20. obletnici osamosvojitve, prejšnji petek. Režiserju Matjažu Bergerju je na prenovljenem Kongresnem trgu uspelo uprizoriti precej monumentalno predstavo, kar je, kakor pravijo poznavalci Bergerjevega dela, njegov stil, vendar monumentalnost proslavi kot žanru popolnoma pritiče.

Prva odlika Bergerjeve proslave je njena prostorska umeščenost med univerzo in filharmonijo ter izraba obeh stavb za sceno. Povezovalec prireditve je stal na filharmoniji, odra sta bila dva, večji pred vhodom v univerzo in manjši, a osrednji na balkonu univerze. Pročelji obeh stavb sta postali podlagi za svetlobne efekte in projekcije, okna univerze pa so bila uporabljena kot okviri za vsako izmed pevk zbora Carmina Slovenica. To je odlična in sodobna izraba prostora, s katero se meja med odrom in ne-odrom zamegli, predstava jo preči in vstopa v vsakdanji mestni prostor, ta dobi nove funkcije gledaliških objektov in tako preseže samega sebe. Od zdaj naprej se bom ob pogledu na filharmonijo vedno spomnil, da je enkrat igrala le vlogo podstavka, pročelje univerze pa platna ali stene na kateri visijo uokvirjene gibajoče se slike.

Druga pomembna točka pa je vsebina predstave. Citati besedil izjemnih avtorjev, kot so Brecht, Hegel in Kosovel, so bili izjemno močna poteza v oziru majhnosti lokalnega duha, ki se za družinski izlet odpravi na homofobni shod pred parlament. Tudi vmesne performativne in glasbene točke so bile pozitivno presenečenje. Na primer to, da Berger na oder ne postavi samo enega plesa, po možnosti še kakšne jebene polke v narodnih nošah, ampak nekaj parov in posameznih plesalcev naenkrat, od katerih vsak izvaja svoj ples: tango, balet, afriški in moderni ples, na balkonskem odru pa še gimnastičarki. Za dobro slovenske duše se Berger celo ni odpovedal harmoniki, seveda pa jo je uporabil kot popolnoma sodoben inštrument. Nastop pevskega zbora Carmina Slovenica je bil čisti spektakel, tako zvočno kot vizualno, z minimalno koreografijo v sedečem položaju na oknih univerze.

Pred koncem so na oder povabili še paleto slovenskih športnikov in predstavili njihove dosežke, ob čemer je bil odziv publike še največji. Sledila je še zadnja glasbena točka Sidharte in slovenske operne pevke v butastih kostumih, ki tudi ni razočarala. Bergerju je uspelo narediti to proslavo mnogo bolj monumentalno, kot smo jih vajeni, kar je primerno žanru, hkrati pa je s svojo vsebinsko raznolikostjo proslava zavrnila pogosto klečeplazenje tovrstnih prireditev ruralni narodni tradiciji in pogumno zahtevala neko širino obzorja.

Teza tega prispevka je tako popolnoma enostavna: proslave niso slavljenja mitične preteklosti, ampak manifestacije aktualne moči neke skupnosti, pri tem pa moči ne gre razumeti negativno v kakšnem janšističnem razkazovanju vojaških zmožnosti na paradi, ampak pozitivno, kot mero razlike in odprtosti, ki jo družba še prenese. Bergerju je to uspelo. Vseeno pa je imela malomeščanska zaplankanost zadnjo besedo, namreč po proslavi v centru Ljubljane skoraj ni bilo več odprte restavracije, ulice so bile prazne in večina je odšla domov spat. Praznovati očitno še vedno ne znamo.

Proslavljal je Izidor Barši.


Komentarji
komentiraj >>