Za večino je izpitnega obdobja konec in taisti so se povečini tudi že odpravili na počitnice. Mi pa še vedno ždimo v Ljubljani. Da bi svojo bedo vsaj malo olajšali in se potolažili, se tokrat nismo prehranjevali na bone. Tudi zato, ker v nasprotju s preostankom študijskega leta v času kosila nismo več geografsko vezani na bližino fakultete.

V pionirskem duhu smo zajadrali globoko v jugovzhodni konec Ljubljane, kamor študentske noge ne zahajajo, razen če se njim pripadajoče roke na dislocirani enoti Akademije za likovno umetnost ukvarjajo z oblikovanjem. A na Rudnik nismo prišli kar tako. Opravljali smo namreč posebno misijo - iskanje še boljše lazanje, kot je bila ponedeljkova v menzi.

Neposredno na Dolenjski cesti se nahaja simpatična majcena picerija po imenu Garaža. Od povprečnega lokala jo loči predvsem imenu zvest dekor, sestavljen iz odsluženih registrskih tablic, bencinskih črpalk in modelčkov avtomobilov. Morda je še najbolj zgovorno dejstvo, da je Garažo težko zgrešiti, če iščete hiško, ki ima nad vrati kljun starega Mercedesa s še delujočim smerokazom.

V znosnejših večernih temperaturah smo se posedli za eno izmed miz na terasi. Na naše začudenje se garažna tematika ni nadaljevala pri izbiri osebja. Pričakovali smo okroglega možakarja v modrem kombinezonu z oljnimi madeži in umazano krpo v rokah, postregla pa nam je prijazna in navihana gospa. Posledično smo bili malce razočarani, saj nismo natanko izvedeli, kje v avtu je alternator in kaj to sploh je, a smo ob kruljenju v želodcu hitro pozabili na to nevšečnost. Ura je bila že pozna, a to ni predstavljalo večjega problema, saj v Garaži vsak dan v tednu hrano na mizo prinašajo vse do enajste večerne ure.

Listanje po meniju smo preskočili in kar takoj naročili mesno lazanjo, zaradi katere smo tudi prišli. Po petnajstminutnem čakanju so pred nas postavili dve okrogli glineni posodi, po cvrčanju sira sodeč direktno potegnjeni iz krušne peči. Sledilo je nekaj mučnih minut, ko smo se morali načrtno zadrževati, da si ne bi opekli jezikov. Saj ne zaradi drugega - le občutljivih Futrovskih brbončic nismo želeli raniti.
Takoj, ko se je sir na vrhu nehal premikati, smo zarezali v delicijo. Natančen prerez je pokazal sestavo: običajni testeninsko-bešamelsko-mletomesni kombinaciji je dodanih nekaj gobic in plast listov špinače ali blitve, žal ju ne ločimo. Vsega skupaj ravno toliko, da ne prevlada, temveč le popestri preverjen okus in ga naredi še bolj polnega. Prekaljeni jedci lahko izkušnjo oplemenitijo še s pikantnim oljem z dodanimi semeni čilija.

Po zaužitem obroku smo natakarici pred nosom pomahali z mobilnikom in z usti proizvajali brneče medmete, a terminala ni bilo od nikoder. V Garaži so namreč imuni na bone, zato je bil naš žep ob odhodu lažji za študentom nič kaj prijaznih 8,5 evra na porcijo. Najbrž bi se dalo izpogajati za plačilo v obliki čiščenja posode, ampak po tako obilnem obroku bi se težko sklonili nad pomivalno korito, zato te tehnike plačila nismo preverjali.

Poleg cene je bilo malce neprijetno še dejstvo, da je kljub njenemu imenu v bližini Garaže kar zahtevno parkirati. Večina obiskovalcev pusti svoj avto kar na pločniku, zato je tja še najmanj obremenjujoče priti kar s trojko, ki postane nedaleč proč. In glede na to, da upokojenci ne tolerirajo težke italijanske hrane, nas čudi, da ni študentom kot edinim preostalim uporabnikom javnega prometa v Garaži naklonjene malce več pozornosti. A kakorkoli že - lazanja je bila odlična, osebje zelo prijazno, ceno pa glede na redko priložnost obiska tudi nekako požremo skupaj z bešamelom. Če niste ravno na špagetih in tuni iz Hoferja, vam obisk vsaj enkrat priporočamo.

Za vas je na Rudniku šparovček razbila Maja Oprešnik.