Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Ana Desetnica skoraj za vsakogar (1791 bralcev)
Ponedeljek, 4. 7. 2011
jassy



Prvi julijski konec tedna so že tradicionalno slovenska mesta preplavili ulični artisti – začel se je mednarodni festival uličnega gledališča Ana Desetnica. Vsebinsko bogat in žanrsko razgiban program je tudi tokrat pritegnil množico obiskovalcev.

Festivalska ekipa se je tudi tokrat izkazala kot izjemen poznavalec urbane krajine. Z umestitvijo festivala ob nabrežje Ljubljanice je obiskovalcem razkrivala bolj ali manj nove, mnogim še neodkrite, ambientalno zanimive lokacije. V Mariboru pa bo v prihodnjih dneh, med 4. in 9. julijem, obiskovalcem odprla vrata v skrite kotičke, ki počivajo za zaprtimi vrati meščanskih hiš. Del programa pa tudi tokrat predstavlja tudi v Novi Gorici, Celju, Kranju, Cerknem in Šoštanju.

V primerjavi s preteklimi leti je tokratni program manj pozornosti namenil velikim, spektakularnim predstavam in v ospredje postavil majhne ulične predstavitve, s ponovitvami pa omogočil razporeditev izjemnega števila obiskovalcev. Med high lighti gre izpostaviti ognjeni spektakel nizozemske skupine Campagnie Doedel Tovarna, ki se je predstavila v Parku ob Gradaščici, in ukrajinsko ulično gledališčno skupino Teatr Voskresinnia s Češnjevim vrtom.

Poslednja Čehova drama Češnjev vrt v izvedbi Teatra Viskresinnia je učinkovala kot nostalgičen povratek v neko drugo, nikdar doživeto obdobje. V nekoliko zastareli estetiki, montažni, pogosto šepajoči dramaturgiji je številčen ansambel s klasičnimi sredstvi pouličnega gledališča in dramatično, a žal kljub vsemu nespretno izbrano glasbo nizal prizore iz Češnjevega vrta. Bolj kot celota so skozi estetizacijo delovali posamični prizori, ki so ustvarjali paleto impresionističnih slik. Brez referenčnega teksta je predstavi uspelo pričarati le duh preteklega časa in grobo orisati dramatičnost dogajanja, segajoč od ljubezni, hrepenenja, razočaranja, izgube in bolečine.

Razpršena pozornost je bila ključen razlog za množično zapuščanje prizorišča predstave pred samim koncem in hkrati tudi pokazatelj, da ima ulično gledališče pri nas s svojo vztrajnostjo in dolgo tradicijo zahtevnejšo publiko.

Ali pa tudi ne. Množična kultura, zasnovana na kiču, utemeljena na stereotipizacijah, kot smo se prepričali, še vedno deluje. Kot eksemplaričen primer tovrstnega kiča bo v spominu ostala Gospodična Lilipi iz Hrvaše. Oh, ta ženska je poskus uprizoritve moških sanj. Naivna, neposredna, na trenutke prostaška, a simpatična Hrvatica z enormnim oprsjem in še večjo zadnjico uspe z naivnimi štosi zapeljati in nasmejati tako mlado kot staro.

Mehiška različica Don Juan DeMarca - Juan Roberto Peñaloza Romahn – je kljub vizualno delujoči podobi, za razliko od hrvaške kolegice, v središče cirkuške točke postavil tehnično plat. Cuadalajara cirkus je poskus preigravanja tako svoje lastne kot tudi gledalčeve spretnosti. Prvi poskus izvedbe se je tako ponesrečil, saj tehnično najzahtevnejšega dela predstave, postavljenega na kotaleči se valj, s kristalno kroglo na vrhu betice in nožiranju, ni uspel izpeljati.
Ponovitev izvedbe na Špici je bila tako zanj kot tudi za občinstvo mnogo uspešnejša, saj je tekoči izvedbi piko na i naredil prostovoljec iz publike, ki je s svojo akrobatsko spretnostjo presenetil celo artista.

Belgijski duet The Primitives se je v preteklosti slovenski publiki že predstavil leta 2004 z iskrivo burlesko Labodje jezero. Tokrat je v predstavi Deblo upodobil življenje dveh tesarjev v delavnici. Gordon Wilson in Craig Weston sta tudi tokrat dokazala svoje igralske spretnosti ter senzibilnost, s katero se lotita tematike. Hkratno preigravata stereotipe pa tudi problematizirata obrtniški poklic tesarja z njegovo vrnitvijo nazaj k naravi – drevesu.

Na trenutke poetična, iskriva, takoj zatem padajoč na rob najcenejšega testosteronskega humorja. Urejen anarhizem odlikuje večplastnost predstavljanja, znotraj katere lahko uživa tudi mlajša publika - nenehno drseč po robu; humornega, spotakljivega, prepričljivega.

Klovnistične, cirkuške in gledališke spretnosti v svojem delu s pridom uporabljajo tudi slovenski gledališčniki. Med številnimi nastopajočimi velja omeniti Gledališče Ane Monro, člane kolektiva Narobov in kolektiv KUD Ljud, ki se bo tokrat predstavil le v Mariboru. Na tokratni Ani pa sta pozornost pritegnili Alenka Marinič in Urška Mlakar oz. Bimbo teater s predstavo Konec. Preprosta zgodba o srečanju mlade violinistke s smrtjo in številnimi poskusi, s katerimi bi prelisičila smrt in nadaljevala svojo pot. Igralsko in režijsko spretno preigravanje pričakovanj, začinjeno z montypythonskim humorjem.

Ani Desetnici je uspelo predstaviti bogato paleto uličnega gledališča, segajoč od klovnad, cirkuških in akrobatskih točk do ognjenih spektaklov, svetlobnih intervencij, uličnih komedij, lutk pa tudi klasičnih gledaliških predstav. Zanimirala je občinstvo, da se je skupaj z uličnimi ustvarjalci premikalo po mestu. Hkrati pa je postalo kaj hitro jasno, da je njen akcent na zabavljaštvu in kvantiteti. Občinstvo je namreč pogosto nekritično in podleže tudi - ali celo predvsem - najbolj banalnim in primitivnim burleskam.

Začasne odre in premično dogajanje je spremljala Jasmina.


Komentarji
komentiraj >>