Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
JEFF MILLS: The Power (Axis, 2011) (ponovitev 12.7.2011 ob 00.30) (1090 bralcev)
Torek, 5. 7. 2011
goran



* Techno v zadnjih letih doživlja renesanso. V produkcijskem smislu sicer ne – rekreativne, strogo klubske produkcije je bilo v zadnjem desetletju verjetno več kot kdajkoli v preteklosti. Se pa novi, zanimivi preobrati dogajajo na tistem formalno manj zaprtem koncu techna, ki ni zazrt le v plesišča. Spomnimo se Sheda, Actressa, Buriala ali Lucya, ki so techno estetiko vsak po svoje cepili z domislicami raznoterih elektronskih muzik. Sicer pa – kot bi znali povedati številni vidni ustvarjalci – je techno vselej prej kot formo označeval nek odnos, razpoloženje, morda pripadnost. Toda če bi med producenti iskali sinonim za techno, bi se brskalnik bržkone najprej ustavil pri detroitskem hiperkreativcu Jeffu Millsu, ki technu že slaba tri desetletja pomaga držati korak z najzanimivejšimi muzikami. In to kljub temu, da praktično ves čas ostaja zvest idejam iz svojih začetkov.

Po mnenju njegovih kritikov je prav ponavljanje njegova velika hiba. To mu očitajo tudi nekateri poznavalci techna, ki malce napihnjeno trdijo, da že vsaj deset let ni ponudil ničesar novega. A če bi se s tovrstnimi kritikami običajno strinjal, je prav Jeff Mills s svojo glasbo izvrsten primer ustvarjalca, ki je najboljši takrat, ko se ponavlja. To ponavljanje je potencirano še z njegovo hiperprodukcijo – približno enkrat letno namreč postreže z dolgometražcem, vmes pa objavlja tudi številne serije dvanajstinčnic. Med privrženci atmosferičnega techna je pozornost vzbudila predvsem serialka 'Something in the Sky', s katero zadnji dve leti izpopolnjuje svojo (kvazi)vesoljsko estetiko. Tej ostaja zvest tudi z novo ploščo 'The Power'. V svojem ponavljanju gre celo tako daleč, da so nekatere nove skladbe pravzaprav le variacije že prej slišanih skladb. Toda Mills jih skozi mojstrsko, subtilno manipulacijo spreminja, brusi in nadgrajuje dovolj prepričljivo, da v njih vselej lahko slišimo, občutimo nekaj novega. Še več, skladbe, ki se opirajo na sorodne ali pa celo enake motive, svoj potencial dosežejo prav v obliki albuma, ki ne stavi na hitovski potencial posameznih skladb, pač pa na celovito zgodbo z repom in glavo. Klišejski konceptualni zapisi o odtujenosti, iskanju utopije, ali pa vzpostavljanju stikov z nezemljani, s katerimi Mills običajno opremi svoje albume, mu pri tem sicer delajo precej slabo uslugo. Nenazadnje vsa ta občutja in ideje lucidno izpostavi že z glasbo.

To ponovno potrdi tudi z glasbo zabeleženo na plošči 'The Power'. Verjetno bi težko našli še kakšnega glasbenika, ki bi mu v tako rigidni, minimalistični formi, uspelo povedati več kot Millsu. Pa naj si gre za posamezne skladbe ali pa album kot celoto. Ob poslušanju plošče se odpira izrazito cinematična, že kar vizualna izkušnja glasbe, podobna tisti, ki jo je Mills objavil že na zvočnem zapisu za film Metropolis. Ogrodje večine skladb postavi na minimalistični, sintetični ambientalni melodiki, v katero subtilno vpne ritmične, pulzirajoče zanke. Na prvi posluh so te resda zelo preproste, celo surove, toda Mills jim skozi repeticijo in z brušenjem detajlov mojstrsko stopnjuje dramatičnost. Na plošči 'The Power', tako kot na Millsovih prejšnjih albumih, zlahka najdemo vrsto techno klišejev. Toda Millsov največji presežek je ta, da zna iz teh klišejev vselej potegniti tisto najboljše. Morda je to težje prepoznati tistim, ki so techno produkciji začeli slediti po prelomu tisočletja. Tisti s preteklostjo bolje informirani privrženci pa v Millsovi glasbi, ponavljanju in klišejem navkljub, lahko prepoznamo enega najbolj zanimivih, izvirnih in intrigantnih sodobnih elektronskih izrazov.

pripravil Goran Kompoš


Komentarji
komentiraj >>