Petek, 8. 7. 2011
Borja
* Aarone Jerome je bil do nedavnega londonski producent srednjega ranga bolj organskih slogov klubske scene. Potem si je nadel masko, spremenil ime v SBTRKT in skočil na vlak trendovskih in hitro razvijajočih se "postdubsteperskih", grimovskih in 2stepovskih viž. Taktika se je izkazala za stoodstotno uspešno, saj se je hitro zavihtel med najbolj iskane remikserje in zdaj smo dobili tudi dolgometražec, ki je pričakovano prenasičen z vokali, čisto produkcijo in aranžmaji, ki bolj kot dubstepu pritičejo popu.
Pred dvema letoma za ime SBTRKT ni vedel še praktično nihče. In potem sta bili le dve izdaji dovolj, da se je vse spremenilo. Zelo hitro je dobil za delati remiks za pop atrakcijo Basement Jaxx, sledile so predelave za Modeselektor, M.I.A., Joseja Jamesa, Tinie Tempah. Huh. Sama imena, ki mejijo ali pa so že v samem središču mainstreama in popa. Skoraj neverjetno se je zdelo, da bi novinec, mlečnozobec na sceni, tako hitro dobil tako pompozne remikse. Ker se SBTRKT med nastopi vedno skriva za masko, so se seveda takoj vsula ugibanja, kdo sploh je človek za masko. In kmalu je prišel tudi odgovor. Za masko se skriva Aarone Jerome, ki je s svojim pravim imenom že imel dokaj uspešno glasbeno pot, vendar na bolj organskem področju nujazza, brokenbeata in downtempa. Njegova prva izdaja se je pojavila na začetku tisočletja – komad za kompilacijo LTJ Bukema. Kmalu je sledil remiks za Nitin Sawneya, ne preveč srečen vrhunec pa je bil album Time to Rearrange, ki je izšel pri založbi BBE. Večjih odzivov glasbene kritike pa tudi publike zares ni bilo. In to je bil očitno za Jeroma neke vrste „wake up call“. Spremenil je slog in ime ter si nadel masko. Podobnosti z nemškim producentom Sebastianom Krammerjem ne moremo spregledati. Krammer si je, ko je hotel „začeti na novo“, nadel rdečo masko in se preimenoval v Redshape. Podobno razmišlja tudi Jerome, ki pravi, da si želi, da „bi se ljudje fokusirali na glasbo in ne na to, kje je odraščal ali kaj je jedel za kosilo.“ Glede na to, da je Jerome, zdaj SBTRKT, presedlal iz hirajočega, izumirajočega sloga nujazza na trenutno najbolj trendovski zvok Londona, zvok future garagea in postdubstepa, so se seveda pojavili očitki, da je šlo za marketinško, premišljeno potezo lovljenja popularnih slogov. A Jeroma opozarja, da sta bila stila 2stepa in garagea stila njegove mladosti, h katerima se je zdaj končno spet vrnil. To bi mu po prvih, izjemno natančnih in inovativnih izdajah še verjeli, s prihodom prvenca pa že težje.
Samonaslovljeni album SBTRKT namreč eksplicitno cilja na glasbene lestvice. In to ne le na podzemne lestvice didžejev, ampak na lestvice BBC-jevega radia, mainstreamovskih medijev in zadnjih dinozavrov velikih glasbenih distribucij in trgovin. Skoraj ves material na plošči je okrancljan z vokali – največ slišimo Jeromova moštvena kolega pri založbi Young Turks, Sampho in Jessie Ware, poleg tega pa glas posodita še Roses Gabor in pevka skupine Little Dragon, Yukimi. Ok, definitivno so ciljali na radijsko minutažo, a treba je priznati, da SBTRKT obvlada ne le produkcijo, ki je kristalno čista, a hkrati nabasirana, masivna in hrustljava, ampak tudi aranžmaje, ki v obliki inštrumentalov nikakor ne bi funkcionirali, v službi vokalov pa so narejeni skoraj popolno. Preveč popolno in dolgočasno. Celoto rešuje dejstvo, da so komadi narejeni v raznih tempih, da se tudi razpoloženje in slog hitro in vešče menjata, a vseeno ne moremo brez vprašanja, kje so inštrumentali, kjer bi si SBTRKT lahko dal duška, kjer ne bi bil ujet v formalni okvir „vokalnega posnetka.“ In četudi zadevo prebavimo in si rečemo „ok, fant je pač hotel narediti vokalni album, ki londonske podzemne zvoke fiksira v nadzemni pop“, zmotijo detajli, kot je recimo na dveh posnetkih zavijanje vokalista Samphe, zavijanje, ki že skoraj spominja na tečni prepoznavni slog Jamesa Blaka.
Prvenec SBTRKT-a je prijetno razgiban, produkcijsko natančen, izdelan produkt, ki pa podleže britanskemu sindromu albumov klubske scene. Zdi se, da v Londonu in širšem prostoru bivšega imperija srednje poti skorajda ni. Nekateri redki izvajalci imajo tako močan status, da pri snovanju albumske forme lahko zavzamejo bolj radikalno pozo in potem izdajo precej nekonvencionalen, včasih celo rahlo eksperimentalen izdelek nepričakovanih aranžmajev, medtem ko se večina le zateka h konvenciji – album mora vsebovati velik delež vokalov, če se le da, če je založba tako močna, da to lahko zrihta, čimbolj znanih vokalistov in aranžmaji so jim večinoma podrejeni. Material mora dobro zveneti tako v klubih kot na radiu, pomembnejši pa je seveda radio, saj se za klubsko okolje vedno da narediti remikse. Tako se bolj kot pričujočega albuma veselimo prihajajočih singlic SBTRKT-ja, jasno, če ne bo res postal „Timbaland tega desetletja“, kot so naivno in povsem zgrešeno podali primerjavo pri enem najbolj referenčnih glasbenih medijev nasploh.
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>