OSEBNO- KOLEKTIVNO, 5. 7.- 6. 7. 2011 Dvorišče SEM-a, Menza pri koritu- Metelkova mesto, Ljubljana

* Letošnja druga edicija improvizacijskega festivala Osebno-Kolektivno, ki ga organizirata Seijiro Murayama in KUD Mreža, je poleg že recenziranega programa cikla Bitshift v zadnjih dveh dneh predstavila glavnino svojega programa v Menzi pri Koritu ter na odprtem dvorišču kavarne SEM. To so bili solistični in skupinski nastopi vseh udeleženih. Dogajanje je bilo sicer v torek zaradi slabega vremena v celoti premeščeno v Menzo pri Koritu. Ob solističnih nastopih, ki so se s sprejemljivo zamudo zvrstili eden za drugim, pa je postalo jasno, da bo letos festival rahlo drugačen. Predvsem je bila že lani hotena več-medijskost tokrat močneje zastopana. Ob še vedno očitni premoči glasbenikov so tokrat na festivalu sodelovali tudi slikarski, igralski, plesalski in splošno performativni umetniki. Festival je s tovrstno raznolikostjo medijskih izhodišč pomembno prispeval k razširjenemu razumevanju improvizacije. Predvsem je prišlo v ospredje dojemanje improvizacije kot tehnike oz. pristopa in ne nujno specifične zvrsti na katerem koli umetniškem področju. Medtem ko so bili glasbeni prispevki pogosto nagnjeni k določenemu poenotenju, je npr. interakcija z gibom performerke Nhandan Chirco ali igralsko mimiko Gaëla Leveuglea prispevala dobrodošlo ostrino. Dogajanje je tako izgubilo nekaj varnosti ter pridobilo na zaznavni svežini in konceptualnem prevrednotenju. Pozornost na prostor in različne sloje tišine ali hrupa, ki je značilna za sodobno improvizirano glasbo, je v tokratnih festivalskih razmerah delovala sveže in izzivalno. Morda je ravno prisotnost »ne-glasbenikov« spodbudila vse udeležene k še večji prizemljitvi v tukaj in zdaj.

Pri večini nastopov smo bili tako priča izredno veliki koncentraciji. Definitivno pa se je v času festivala nekaj »zgodilo« tudi s samim zvokom. Občutek sem imel, da se je z vsakim performativnim prispevkom vzpostavljala in večala platforma, v kateri smo se znašli tako poslušalci kot izvajalci. Te začasne platforme pa niso oblikovale le intervencije umetnikov, temveč tudi heterogenost akta poslušanja vseh prisotnih. Še posebej je bilo to očitno zadnji dan, ko se je prvi del programa odvijal na odprtem dvorišču kavarne SEM. O primernosti prizorišča naj omenim le, da je gotovo eno izmed bolj zanimivih in manj izkoriščenih. Nastopi improvizacijskih kombinacij so krepko zarezali v časovno-prostorsko-zaznavne koordinate. Akustika nekakšnega udrtega dvorišča sredi večjega trga ter dejstvo, da se je dogajanje začelo že podnevi, sta seveda prispevala svoje. Prav vsi nastopajoči prvega dela so se izognili kakršnim koli enostranskim konfiguracijam podajanja zvoka. Bodisi, da so se aktivno gibali po prostoru, ali pa so skoraj z nekakšno čarobno čuječnostjo iz negibnosti vtirali zvočne plasti na nove in nepredvidljive načine. Duet saksofonista Jean-Luca Guionneta ter kontrabasista Tomaža Groma je po mojem mnenju predstavljal enega izmed viškov prvega dela večera. Medtem ko je Grom kljub premikanju ostajal predvsem v spodnjem delu dvorišča, pa je Guionnet zakorakal daleč naokrog, morda celo na trg. Povsem zagotovo tega ne morem trditi, ker ga nisem spremljal vizualno, temveč sem se predvsem osredotočil na potovanje zvoka. In to je bilo neverjetno. S postopnim oddaljevanjem je dosegel raven mimetičnosti, ko se je njegovo glasno igranje stopilo s ptičjim žvrgolenjem. Hkrati pa je druga polovica dueta, Grom, gotovo vsaj nekaj časa bil izven njegovega slušnega dometa. Poslušalci pa so bili tisti, ki so imeli privilegij vse dražljaje povezati v lastnem doživljanju. Ta aspekt, ki ima v zgodovini improvizacijskih in eksperimentalnih umetnosti pomembno vlogo, se mi zdi ključen. Poleg očitne demokratičnosti, ki jo zaradi svoje odprte forme implicira, ima tovrsten pristop moč ojačiti tudi zavedanje samega poslušanja. Poslušalci smo seveda vsi, tako glasbeniki kot publika, in v takih primerih se oblikovalna moč akta poslušanja pokaže v vsej svoji večplastnosti. Seveda je na nek način krivično izpostavljati zgolj enega izmed nastopov. A naj poudarim, da lahko slednji služi kot dober model marsičesa, kar se je na festivalu dogajalo. Nenazadnje je tukaj tudi njegovo ime - »Osebno-Kolektivno«. Slednje na bolj očitnem nivoju implicira razliko a tudi hkratni pretok med solističnimi in kolektivnimi nastopi. V kontekstu omenjenega nastopa pa se je pokazala tako latentna kot manifestna pretočnost osebnih in kolektivnih nians poslušanja. Na nek način ni v tem ničesar novega, saj vsi poznamo doživljajsko-interpretacijsko subjektivnost. A vendar ni tako preprosto. Opraviti smo namreč imeli z glasbo in, širše, performativno umetnostjo, ki odprtost naredi za vitalen del svojega modus operandi-ja. In v tej odprtosti ni nihče varen. Odprtost improvizacijskega pristopa se tako pokaže na več nivojih, ki zajemajo samo postavitev, predvidene komunikacijske sheme, načine poslušanja in cel kup drugih reči. Prepričan sem, da je ta odprtost tudi publiko spodbudila k improviziranemu poslušanju. In po mojem mnenju je to eden izmed pomembnejših prispevkov te začasne tro-dnevne konfiguracije, ki bo, upajmo, s seboj prinesla čim več barvitih posledic.

Nenazadnje se tako velik dogodek improvizacijske kreativnosti direktno vpenja v relativen razcvet improvizacijskega dogajanja na domači sceni zadnjih par let. Letos je bilo sicer udeleženih občutno manj »domačih« umetnikov. To so bili na glasbenem področju Irena Tomažin, Neža Naglič in Tomaž Grom, na področju plesa in performansa Irena Tomažin in Ryuzo Fukuhara ter Julij Borštnik s predavanjem o potencialnosti in potencialu festivala. Kljub temu pa je sam festival plodno prispeval k refleksiji o marsikateri lokalni improvizacijski aktivnosti. Že omenjena več-medijskost mi je npr. spodbudila razmislek o ciklu Neforme, ki ga organizira zavod Sploh in kjer se vsakič znova raziskuje improvizacijsko interakcijo glasbe in uprizoritvenih umetnosti. Osvežilno je bilo namreč prisostvovati različnim kombinacijam, ki so se izmenjevale tekom zadnjega dneva. Ker so bile tako striktno glasbene kot tudi več-medijske kolaboracije v stalnem sosledju, je to dogajanju pridalo nekakšno nestabilnost in sproščenost. V taki klimi, ki ni bila zgolj koncertna ali uprizoritvena ali vizualna, so bile po mojem mnenju možne stvari, ki bi se v bolj definiranih dogodkih težje artikulirale. V teh pregibih je bil festival še posebej izzivalen. Marsikateri izmed izvajalcev je moral pokazati precej iznajdljivosti. Zanimivi so bili npr. prispevki slikarja Françoisa Bidaulta [fransuaja bidoja], ki se nikakor ni pustil reducirati na zgolj en aspekt svojega ustvarjanja. Nasprotno, v obraz nam je potisnil vse, kar njegova dejavnost prinaša. Motrili smo lahko procesualnost, zvočno plat samega akta, fizičnost uporabljenih materialov in premikanje objektov. Hkrati pa je z začasnimi improviziranimi »razstavami« razmetanih slik po koncu »sessiona« na zanimiv način posegel tudi v časovno os dojemanja.

Sopostavljenost solističnih in skupinskih nastopov v striktno glasbenem smislu pa je ponudila tudi zanimivo različico ustaljene prakse ad-hoc sestavljenih improvizacijskih zasedb. Pri veliko nastopih smo lahko namreč oprijemljivo izkusili uporabo pristopa hkratnega »solističnega« igranja. Gre za koncept oz. »nasvet«, ki ga je formuliral že Derek Bailey. Pravi pa, da naj bi, če se želimo izogniti konvencionalnim oblikam odzivanja pri skupinskem igranju, vanj vstopili, kot da igramo solo. In kar nekaj glasbenikov je pokazalo vešče obvladovanje takšnega načina, ki še zdaleč ni le egocentrično vrtenje lastnega filma, temveč postopoma omogoča artikuliranje drugačnih razmerij in svežih pristopov k skupinski kreativnosti. Res je tudi, da je bilo veliko sodelujočih umetnikov izrazno precej močnih in jim je tovrsten način verjetno tudi ustrezal. Tako pri solističnih nastopih kot tudi skupinski improvizacijski igri pa je pogum tista sestavina, ki po mojem mnenju omogoča določen kvalitativni preskok in ki bi si je pri domačih improvizacijskih udejstvovanjih želel še več.

Naj zaključim še z malo primerjavo letošnje in lanske edicije festivala. Letošnji izbor sodelujočih je bil dosti bolj »prečiščen« v vseh smislih, kar je s seboj prineslo tudi večjo čuječnost in uglašenost vseh sodelujočih. Posledično je bilo torej res malo zares »slabih« nastopov. Vendar je kljub že omenjeni ostrini festival v primerjavi z lanskim izpadel dosti bolj »vljudno«. To je lahko dobro ali slabo, odvisno od gledišča, pričakovanj in kopice ostalih faktorjev. Kljub temu, da mi je bila letošnja edicija prijetnejša, pa sem na trenutke vseeno pogrešal vsaj malo lanskih ekscesov in kočljivih nesporazumov. Ti bi lahko še bolj obarvali ta sicer vsekakor nadpovprečen festival.

Na festivalu Osebno-Kolektivno sem bil Marko Karlovčec.