OFF NAPOVEDNIK
Zadnje čase največkrat omenjen par, britanski Princ William in njegova žena Catherine, bo preostanek leta preživel mirno in stran od soja žarometov. To je dejal tiskovni predstavnik kraljeve družine po tem, ko sta se mladoporočenca včeraj vrnila z 12-dnevne zvezdniške turneje po Severni Ameriki. Njun tiskovni predstavnik je še pojasnil, da se vojvoda in vojvodinja veselita mirnega življenja v svoji rezidenci na severozahodu Walesa.
Vse lepo in prav, vsakdo privošči novo poročenemu paru malo zasebnosti, vendar bode v oči podatek, da sta se za to odločila predvsem iz uvidevnosti do britanske kraljice Elizabete II. Ta bo namreč prihodnje leto praznovala 85. rojstni dan in ne bi se spodobilo, da ji zvezdniško luč zasenči mlad par.
Vsekakor se po prej omenjenih podatkih zazdi, da Britanci bolj slabo razumejo koncept zvezdnika. Ti naj bi bili slavni predvsem zaradi svojega prispevka družbi, pa naj bo ta umetniški ali političen, pozitiven ali negativen. Nekaj, kar plebejce pritegne in zato postanejo obsedeni z življenjem določenih oseb. Britance, in ne bodimo diskriminatorni – tudi velik del svetovne javnosti, pa najbolj fascinira življenje družine, ki opravlja že tisočkrat preživeto in pravzaprav neznano funkcijo, ki je še najbližja niču, seveda na račun ljudstva.
To pa očitno moti prav malo Angležev. Bolj so zaskrbljeni zaradi napornega življenja mladih prestolonaslednikov, ki se bosta morala naslednje leto udeležiti prej omenjenega kraljičinega jubileja in Olimpijskih iger v Londonu, princa Williama, sicer pilota reševalnega helikopterja, pa bodo najverjetneje celo napotili na rutinsko dvomesečno misijo na Falklandske otoke.
Vi pa berete bolj subverzivno aristokratski OFF program Radia Študent.
OFF PROGRAM
Francoski zunanji minister Alain Juppe je v pogovoru za francoski radio Info povedal, da odposlanci libijskega diktatorja Moamerja Gadafija, s katerimi so v stiku, trdijo, da je Gadafi pripravljen oditi. Obenem je poudaril, da gre zaenkrat le za stike in ne za dejanska pogajanja. Francosko zunanje ministrstvo je sicer že v ponedeljek zavrnilo namigovanja, da naj bi se Francija pogajala z Gadafijem. Ta so se razširila po objavi pogovora z Gadafijevim sinom Saifom al Islamom v alžirskem dnevniku el Kabar, v katerem je ta zatrdil, da se Tripoli pogaja s Francijo in ne z uporniki. Francija, ki sodeluje v vojaški operaciji zveze Nato v Libiji, je sicer večkrat poudarila, da Nato ne bo prenehal z napadi, dokler Gadafi ne odide.
Francoski parlament bo v kratkem glasoval o razširitvi vojaške operacije v Libiji. Mnogi francoski analitiki so že dalj časa mnenja, da se je akcija spremenila v pravo katastrofo in da Nicolas Sarkozy ter zavezniki nimajo druge možnosti, kot izvesti kopensko invazijo. Ob tem se spomnimo na arogantne besede francoskega zunanjega ministra Juppea, ki se je ob napovedanem vojaškem posredovanju v Libiji širokoustil, da bo Francija premagala libijske sile v nekaj dneh ali tednih. Vojna v Libiji traja že štiri mesece in je še vedno brez jasnih znakov o njenem koncu.
V bližini egiptovskega mesta Al Ariš je davi na plinovodu odjeknila eksplozija, po kateri je območje zajel ogenj. Gre za že četrti napad na plinovod od februarske vstaje v Egiptu, zaradi njega pa je prekinjena dobava plina v Jordanijo in Izrael. Preiskovalci odgovorne za eksplozijo v bližini egiptovsko-izraelske meje še iščejo. Egipt sicer izvaža plin v Izrael, Jordanijo in še nekatere države Bližnjega vzhoda, Izrael pa iz Egipta uvozi 40 odstotkov vsega plina, ki ga porabi predvsem za proizvodnjo električne energije. Jordanija je od razmeroma poceni egiptovskega plina še bolj odvisna, saj z njim pokrijejo kar 80 odstotkov potreb delujočih elektrarn. Egipt je sicer začel s pošiljanjem plina v Izrael leta 2008, ko sta državi sklenili 20-letno pogodbo. Javnost je že takrat temu nasprotovala, predvsem zaradi izraelske blokade Gaze.
Novi ameriški obrambni minister Leon Panetta je med obiskom Iraka dejal, da bi se Združene države Amerike lahko odločile za enostransko vojaško posredovanje proti šiitskim milicam, če se bodo napadi na ameriške enote nadaljevali. Združene države že dolgo časa glede dobave orožja šiitskim milicam s prstom kažejo na Iran, prav tako se pri tako imenovani izgradnji novega Iraka, ki bo kar najbolje ustrezal interesom Združenih držav, predvsem bojijo vpliva Teherana. Šiitske milice so v zadnjem mesecu odgovorne za številne napade, v katerih je umrlo najmanj osemnajst ameriških vojakov. Washington že razmišlja, da bi tudi po izteku dogovorjenega roka za umik vseh ameriških vojaških enot, ki naj bi se zgodil konec letošnjega leta, v Iraku obdržal med 8500 in 10.000 vojakov.
Kako majhna je dejanska razlika med politikama predsednikov Baracka Obame in Georga Busha, ko gre za vprašanje Iraka, jasno nakazuje nagovor Panette ameriškim četam. Povedal jim je, češ, vi ste tu zato, ker so bile Združene države enajstega septembra napadene. Seveda Panetta deli mnenje z ameriškimi neokonservativci o že izrabljenem mitu, da je bil Sadam Husein v zavezništvu z Al-Kajdo pred 11. septembrom 2001, in to kljub številnim dokazom, ki pričajo ravno nasprotno.
V provinci Kandahar na jugu Afganistana je bil ubit polbrat afganistanskega predsednika Hamida Karzaja, Ahmad Vali Karzaj. Odgovornost za napad na enega najvplivnejših mož v državi so že prevzeli talibani. Tiskovni predstavnik talibanov, Kari Jusuf Ahmad, je pojasnil, da je Ahmada Valija Karzaja na njegovem domu ustrelil njihov tajni agent Mohamed Džan, ki je bil njegov telesni stražar. Po Ahmadovih besedah je to za njih in ljudstvo dobra novica, saj so se znebili človeka, ki je zatiral prebivalce Kandaharja. Polbratu afganistanskega predsednika, sicer vodji sveta province Kandahar so kritiki med drugim očitali, da je agent ameriške obveščevalne agencije CIA ter da je vpleten v trgovino z drogami in druge kriminalne dejavnosti na jugu države.
V sosednjem Pakistanu je bilo v minulih dveh dneh ubitih najmanj enaintrideset ljudi. Pakistanske obveščevalne službe so sporočile, da naj bi smrtne žrtve povzročila ameriška brezpilotna letala. Prvi napad se je zgodil v ponedeljek zvečer v okrožju Severni Vaziristan, ki velja za skrivališče talibanov. Vojaško letalo brez posadke je v bližini kraja Data Kel prvo streljalo na neki avtomobil, pri čemer je bilo ubitih pet ljudi. Na območju je letalo kasneje napadlo še poslopje, iz ruševin katerega so potegnili dvajset mrtvih, deset pa je bilo ranjenih. Danes zgodaj zjutraj se je podoben letalski napad zgodil še v Južnem Vaziristanu. Letalo je streljalo na vozilo, ubitih je bilo šest ljudi.
Odbor Državnega zbora za zunanjo politiko je dopoldne na nujni seji soglasno potrdil sklep vlade o priznanju Južnega Sudana. Pričakovati je, da bo najnovejšo članico mednarodne skupnosti še danes na izredni seji priznal državni zbor. Kot je po seji povedala predsednica odbora Janja Klasinc, so bili v razpravi vsi za priznanje Južnega Sudana in so opozarjali na potrebo po prenehanju spopadov na območju. Člani odbora so zatem soglasno potrdili sklep vlade o priznanju Južnega Sudana, ki ga je sprejela v ponedeljek, kar je bila prva faza postopka priznavanja nove države. Južni Sudan je sicer postal neodvisna država v soboto, po petih desetletjih konfliktov s severom. Sudan, ki je bil največja afriška država, je tako razpadel na dva dela, ki pa ostajata v napetih odnosih. Za neodvisnost so se prebivalci Južnega Sudana odločili na referendumu, ki je potekal med 9. in 15. januarjem na podlagi mirovnega sporazuma iz leta 2005.
Agencija Republike Slovenije za okolje je trboveljski družbi Lafarge Cement odvzela okoljsko dovoljenje oziroma zavrnila opredelitev cementarne kot obstoječe naprave, medtem ko je družba leta 2009 okoljsko dovoljenje prejela prav na tej podlagi. Vodstvo Lafarge Cementa je na novinarski konferenci izrazilo nestrinjanje z odločitvijo Agencije. Po njihovem je družba žrtev spreminjanja interpretacij zakonodaje s strani upravnih odborov in sodstva. Na odvzem okoljskega dovoljenja in zavrnitev cementarne kot obstoječe naprave so predstavniki družbe že napovedali pritožbo na drugostopenjskem organu, Ministrstvu za okolje in prostor. Generalni direktor družbe Lafarge Cement Janusz Miluch se je na odločitev Agencije za okolje za Radio Študent odzval s temi besedami:
Miluchu smo postavili vprašanje, ali se z nestrinjanjem lokalnega prebivalstva in odvzemi okoljskega dovoljenja soočajo tudi v drugih državah, kjer poslujejo.
Dejstvo ostaja, da Okoljevarstvena skupina EkoKrog ni edina, ki se je zoperstavila vodilni multinacionalki v proizvajanju gradbenega materiala na svetu. Podoben pristop sosežiganja odpadkov ali, kot se je izrazil Miluch, uporabe alternativnih goriv prijaznih okolju, je Lafarge Cement predlagal tudi v kanadski deželi Ontario, kjer so naleteli na prav tako angažiran aktivizem lokalnih okoljevarstvenih skupin. Tam je Organizacija Lake Ontario Waterkeeper na sodiščih dosegla prepoved sosežiganja odpadkov. S strani Ekokroga je odziv in napoved pritožbe povsem pričakovana poteza Lafarga. Aktivist Ekokroga Boštjan Pihler je pri tem poudaril, da imajo še kar nekaj »asov v rokavu«. O Miluchovih besedah, da se pri družbi Lafarge s čim takim soočajo samo v Sloveniji, pa je povedal sledeče:
OFF sta pripravila Luka Počivalšek in Božidar Kolar.