V soboto, 9. julija, je bila ustanovljena nova država, Južni Sudan. To se je zgodilo pričakovano in v skladu s predpisi, ki so bili del referenduma za neodvisnost, na katerem je januarja letos več kot 60 odstotkov prebivalcev južnega dela Sudana glasovalo za odcepitev s skoraj 99-odstotno večino. Sam referendum je bil del mirovnega sporazuma med kartumsko vlado in Sudansko ljudsko osvobodilno vojsko oziroma gibanjem iz leta 2005, s katerim se je zaključila dvaindvajset let trajajoča druga državljanska vojna v Sudanu, ki je bila po številu civilnih žrtev ena najbolj krvavih po drugi svetovni vojni.

V glavnem mestu Južnega Sudana, Džubi, so se na proslavi neodvisnosti, na Trgu svobode ob mavzoleju vojnega junaka Johna Garanga, skupaj z ljudstvom zbrali prvi predsednik Južnega Sudana Salva Kir Mayardit, ki je sicer že od leta 2005 na čelu južnega dela Sudana, pred tem pa je bil vodja Sudanske ljudske osvobodilne vojske, in diplomatski predstavniki mednarodne skupnosti. Na proslavo je prišel tudi sudanski predsednik Omar al-Bašir, sicer obtožen genocida in zločinov proti človeštvu ter vojnih zločinov v pokrajini Darfur.

Z nastankom nove države, ki jo je prvi za legitimno prepoznal severni Sudan, Bašir pa je s tem domnevno pokazal miroljubno sledenje sporazumu iz leta 2005, sta se sprožili dolgo pričakovana ter načrtovana virtualna in realna mašinerija, pa tudi spremljajoča patologija, ki so potrebne za obstoj in delovanje vsake države. Pridruževanje mednarodnim organizacijam, kot so Združeni narodi, Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad, spremljajo ideološki mehanizmi konstituiranja državne enotnosti. Ta se je na januarskem referendumu izkazala za veliko v opoziciji do severa, ob veliki etnični raznolikosti in porajajočih se notranjih konfliktih z uporniškimi skupinami pa bo tudi ta enotnost eden od izzivov v prihodnosti Južnega Sudana.

V dogajanju konstituiranja države in državne identitete Južnega Sudana lahko najdemo dve bizarni peripetiji, ki lepo prikazujeta komično plat konstituiranja državne enotnosti, katere resnica je vselej državno nasilje. Že lani so bili lansirani urbanistični načrti, po katerih bi Džubo in nekatera druga mesta na novo zgradili v obliki živali in sadja – načrtovana oblika za glavno mesto je tako nosorog, med liki pa se najdejo še recimo žirafa in ananas. Bizarna ironija pa je na delu ob vpisu Južnega Sudana v kode Mednarodne organizacije za standardizacijo. Zapis internetne domene, za katero so zaprosili, je namreč .ss. Ob tem je uradnik Južnega Sudana Stephen Lugga za Reuters povedal, citiramo: »Hočemo, da bi bila naša internetna domena .ss kot Južni Sudan, South Sudan, ampak ljudje nam govorijo, da je 'SS' v Evropi povezan z nacisti. Vseeno smo zaprosili za to domeno.«

Kakorkoli naj to zveni kot ironično naključje vsem, ki države povezujejo s takšnimi ali drugačnimi oblikami državnega nasilja in izključevanja, smo težko tako cinični, da po več kot 50 let trajajočem državljanskem in izjemno krvavem konfliktu v Sudanu ne gledamo na nastanek nove države v bolj optimistični luči. Vendar pa so problemi, s katerimi se bo morala soočiti novonastala država, veliki. Ti so poleg osupljive revščine, neizobraženosti in infrastrukturne ter gospodarske nerazvitosti predvsem v nadaljnjih odnosih s Sudanom. Za grobo predstavo notranjih problemov sledi nekaj statistike. Po podatkih Združenih narodov živi v Južnem Sudanu več kot 90 odstotkov prebivalstva z manj kot dolarjem na dan, država premore enega zdravnika na pol milijona ljudi, večina otrok, mlajših od 13 let, se ne šola, približno 84 odstotkov žensk naj bi bilo nepismenih. Celotna država ima okrog 100 kilometrov asfaltiranih cest.

Poleg notranjih problemov pa so tu tudi, kot že rečeno, odnosi s Sudanom. Gre za nerešena vprašanja državljanstva, meje, razdelitve državnih dolgov in nafte, konflikt okoli te gospodarsko najpomembnejše tekočine pa se je skristaliziral v mejni regiji Abjej. V tej bi sicer januarja moralo priti do vzporednega referenduma o priključitvi severnemu ali južnemu delu razpadle države, vendar do tega zaradi zapletov pri registraciji volivcev še ni prišlo. Maja letos je severni Sudan območje tudi zasedel, Združeni narodi pa so pooblastili Etiopijo, da na območje pošlje mirovne sile. Predsednik Sudana al-Bašir je v intervjuju za britanski BBC povedal, da bo regija Abjej v prihodnosti lahko predmet nadaljnjih zaostrovanj konflikta med državama, medtem pa je do spopadov že prišlo tudi v Južnem Kordofanu.

Ob opisanih problemih se postavlja vprašanje, kaj se bo torej z nastankom nove politične entitete na zemljevidu Afrike spremenilo? Lahko pričakujemo zgolj nadaljevanje konflikta med severom in jugom v novem, redefiniranem semantičnem kontekstu? Vojna tako ne bo več označena za državljansko, ampak za vojno med sosednjima državama. Kakršnakoli je že prihodnost tega konflikta, lahko ob vstopanju Južnega Sudana v mednarodne institucije in odzivih mednarodne javnosti pričakujemo vsaj še prerazporeditev bogastva in tudi razmerij moči med državama. Koliko bo obetajoči se gospodarski razvoj ob predatorstvu velikih nadnacionalnih podjetij in lokalnih mogotcev prinesel tistim 90-im odstotkom prebivalstva, ki se preživlja z manj kot dolarjem na dan, je sicer pravo, vendar v sedanjih koordinatah svetovne politike zgolj retorično vprašanje. Zaradi enormne nerazvitosti, ki jo v Južnem Sudanu najdemo skupaj z enormnim naravnim bogastvom, pa bo država v prihodnosti gotovo laboratorij in otroško igrišče svetovnega kapitalizma.

Komentiral je Goran Bečirevič.