Petek, 22. 7. 2011
Borja
* Ali gre za še enega v seriji (dolgočasnih) “revival” afrobeat albumov, ki h nam redno pritekajo, bodisi od mlečnozobcev iz ZDA bodisi od starih mačkov zahodne Afrike in ki le redko presežejo ali zaobidejo že neštetokrat preigrane žanrske norme in obrazce? Niti slučajno! Ikebe Shakedown, ki sicer so mladinci iz Brooklyna, New Yorka, jemljejo afrobeat samo za osnovo, domešavajo pa soul, (afro) funk, celo disco boogie. Produkcija je natančna in žmohtna, material pa igrivo razgiban.
Sedemčlanski brooklynski bend Ikebe Shakedown si je ime nadel eksplicitno po naslovu njihove najljubše nigerijske boogie plošče. Po prvem izdanem singlu so bili odzivi tako dobri, da so dobili priložnost snemati v enem najrazvpitejših sodobnih retro studiev, v studiu Dunham, in sicer z enim najrazvpitejših sodobnih retro producentov, Thomasom Brenneckom. Brenneck je kitarist in producent raznih skupin in projektov, povezanih z verjetno najbolj znano funkersko skupino zadnjega časa, Dap Kingsi, sodeluje recimo pri Budos Bendu, Menahan Street Bandu in Bronx River Parkwayu ... Dunham pa je podzaložba zloglasne mame Daptone, kjer blesti glavna zvezda Sharon Jones. In prvenec zasedbe Ikebe Shakedown ni nastal le v sodelovanju z Brenneckom. Približno polovico so posneli na drugem koncu, na drugi obali ZDA, v Los Angelesu v studiu Killion Sound v sodelovanju s Sergiom Riosom, članom skupine Orgone, ki svoj material prav tako izdaja pri kalifornijski založbi Ubiquity. Na prvi posluh je jasno, da so v obeh studiih poskrbeli za “pravi”, avtentični zvok. Snemali so v živo s celo skupino v studiu naenkrat, z minimalno uporabo tehnik nasnemavanja in editiranja. Tako so dobili prepotrebni žmoht, pa tudi ujeli so občutek “živosti”. Kljub izbranemu načinu snemanja pa zvok ni pretirano zapacan, produkcija je natančna, skoraj čista, a ne klinična.
Ikebe Shakedown je s samonaslovljenim prvencem uspelo to, kar si želijo doseči vsi sodobni revival bendi. In to je, da s kombiniranjem in preigravanjem vseh možnih vplivov zgradijo nekaj novega. No, ne zares novega, ampak nekaj svojega, nekaj prepoznavnega. Ikebe Shakedown v lonec vržejo razne retro sloge, od vzhodne obale ZDA do zahodne obale Afrike: afrobeat, psihadelijo, afro funk, disco boogie, soul in celo ščepec boogalooja. Recept je preprost – vse, kar potrebujejo, je udarna pihalna sekcija in točna, natančna ritem sekcija. In iz štedilnika se zakadi pestra mineštra zvokov. Čeprav so komadi izjemno različni, pa ne moremo reči, da je eden bolj soulerski, drugi bolj afrobeataški. Celi plošči se nekako uspe izogniti pasti hitropoteznega etiketiranja. Večina materiala je avtorskega, nekaj pa je tudi priredb. Najbolj izstopa priredba kultnega posnetka očeta zvoka klasičnega soula Isaaca Hayesa, komada No Name Bar, ki je v originalu predstavljal košček morda celo najbolj popularnega Hayesovega albuma, glasbe, ki jo je napisal za film Shaft. In pri tej priredbi le pridemo neposredno do ugotovitve, ki visi v zraku od prvega trenutka, ko začnemo poslušati Ikebe Shakedown. In to je, da bi jih v bistvu po vzdušju, ki ga znajo zgraditi predvsem pri bolj počasnih komadih, še bolj pa pa po zvočnosti še najlažje primerjali s someščani, kolegi El Michels Affair. Ti so pred časom izdali hommage album Isaacu Hayesu s samimi njegovimi priredbami. In že bi lahko prenagljeno trdili, da ameriški bendi, zbrani okoli založb Daptone, Dunham in Ubiquity dandanes skoraj rešujejo “evro-atlantsko” retro sceno soula, funka in afra, sceno, ki je sicer v zadnjih letih nevarno zašla v generično preigravanje “že slišanega”.
Ikebe Shakedown so bend ob pravem času na pravem mestu. Ravno, ko so izdaje afrobeat plošč začele postajati monotone in predvidljive, z izjemo večine materiala založbe Strut, so Brooklynčani udarili s ploščo, ki ima dve glavni prednosti, dve finti, zaradi katerih zares izstopa. Prva je neklišejski pristop h komponiranju, posnetki so precej raznoliki, a hkrati kompaktni, skupina pa drži ravno prav distance do klasičnih afrobeataških vzorcev. Druga finta pa je seveda produkcija, album je posnet in zmiksan kot se šika in po sami pusti zvočnosti močno spominja na izdelke kolegov skupine, izdelke zasedb, kot so El Michels Affair, The Budos Band, Lee Fields & The Expressions ...
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>