Včasih se zgodi, da nedolžno osebo vtaknejo v keho. Sodniki imajo konec koncev veliko dela – kdo bi jim torej lahko zameril. K pospravljanju med zidove malce pripomorejo tudi policisti, ki osumljenca brutalno nabutajo. Če pa je policijska četica domiselna, nad osebkom izvede še kakšno drugo ogabno zadevo. Fantje vendarle morajo pokazati, kaj so se naučili v šoli za policiste. Vse v imenu pravice kakopak.
Aaron Patterson je celici ameriškega zapora v zvezni državi Illinois preživel celih 17 let. Leta 1986 si je prislužil smrno obsodbo, ker naj bi umoril zakonski par. Obsojen pa je bil na podlagi lastnega priznanja, ki so ga seveda policisti z ne ravno nežnimi prijemi izsilili iz njega. Januarja letos pa je bil Patterson oproščen, saj se je izkazalo, da je – seveda – nedolžen.
In kaj dela Aaron sedaj? Kandidira za kongres! Če bo izvoljen, se bo boril za odpravo smrtne kazni in za temeljite preiskave »mutnih poslov« policije. Go get them!
Poslušate mišičastim egotripaškim in pogumnim policistom ostro nenaklonjeni off info Radia študent!
Marsikdo se sprašuje, kaj se po prijetju dogaja s poosebljenim zlom – Sadamom Huseinom? Tiskovna predstavnica vojske svobodnih je pojasnila, da ga niso prepeljali v Katar, kot je bilo sprva rečeno, pa tudi pasje utice oziroma podganje luknje v Guantanamu mu menda še niso rezervirali. Kjerkoli že je, tam bojda z njim ravnajo v skladu s pravili Ženevske konvencije, kljub temu pa mu še niso priznali statusa vojnega ujetnika. Ne tič ne miš torej. Oglasila pa se je Mednarodna organizacija Rdeči križ, ki upa, da jim bodo Američani dobrovoljno dovolili kakšen obisk pri hudobcu.
V bran očetu je poleg nekaj tisoč študentov, ki v Mosulu demonstrirajo v podporo nekdanjemu vodji, stopila tudi Sadamova hčerka, ki je zatrdila, da je bil njen oče med aretacijo, predvsem pa po njej zagotovo omamljen, sicer se ne bi pustil ujeti. Po daljšem času pa so se oglasili tudi inšpektorji za nadzor orožja za množično uničevanje, ki je služilo za slaboumen izgovor za napad na Irak, in ponovno zagotovili, da iraške oblasti tovrstnega orožja niso posedovale.
Imperialna stran pa je razjasnila eno stvar. Nihče naj se ne nedeja, da bo v bližnji prihodnosti učakal sojenje zloglasnemu ujetniku, saj mora tožniška stran dodobra preučiti dokazno gradivo. Tiskovni predstavnik sveta prehodne iraške vlade je zagotovil, naj svet pričakuje pravičen proces, saj v Iraku ni lova na čarovnice. Švedski premier Goeran Persson pa je zadevo malo bolj specificiral oziroma »pljunil istini u oči«. Po njegovem mnenju naj bi hudobcu sodili v Iraku in to takrat, ko bo to najbolj ustrezalo Združenim državam Amerike. Torej vzporedno s potekom predvolilne kampanje za izvolitev novega – oziroma starega - ameriškega predsednika. Mali Bush bi se tako Huseinu, ali »možu iz luknje« kot ga imenuje ameriško televizijsko skropucalo CNN, ustrezno zahvaliti za kooperativnost v celotnem fiasku. Kavboju so ratingi namreč gromozansko narasli.
Ameriški kamerad Ariel Šaron bojda razmišlja o sprejetju enostranskih ukrepov izraelske strani, če v šestih mesecih ne bo prišlo do premikov, ki jih predvideva utopični časovni načrt za Bližnji vzhod. Neučakani Ariel namerava tako na svojo pest dokončati izgradnjo varnostnega zidu in razpustiti nekatera judovska naselja na Zahodnem bregu in v Gazi. V tej sicer živi kakih 7000 judovskih naseljencev in 1,3 milijona Palestincev. Zadeva še ni potrjena, saj mora izbrano ljudstvo prej dobiti blagoslov ameriške strani.
Silvio Berlusconi je po fiasku evropskega zasedanja v Bruslju doživel še en udarec. Italijanski predsednik Carlo Azeglio Ciampi je zavrnil medijski zakon, ki je pravila medijskega lastništva naredil zelo ohlapna. Zakon, ki ga je odobrila desna vladna koalicijska večina v parlamentu, je namreč zavil vrat medijski pluralnosti, z njegovo pomočjo pa bi lahko prišlo tudi do dominiranja določenih korporacij na področju oglaševanja. Berlusconi denimo poseduje firmo Fininvest, ta pa nadzoruje veliko večino italijanskega medijskega prostora. Zakon je Ciampi poslal v nadaljnjo obravnavo v parlament; v primeru, da bo tam ponovno dobil potrebno večino, pa bo šel italijanski medijski pluralizem dokončno v »remengo«.
Pod svobodnim soncem pa zopet vandra enajst talcev, ki so jih v majhni vasici ruske republike Dagestan zadrževali čečenski uporniki. Predstavniki lokalne policije zatrjujejo, so uporniki talce izpustili in se prijazno umaknili iz vasice. Drugi viri pa trdijo, da so ruski vojaki na mejah s Čečenijo in Gruzijo ubili sedmerico taistih prej omenjenih upornikov. Kateri verziji verjamete, presodite sami. Za pomoč naj vam namignemo, da so čečenski uporniki ob vdoru v Dagestan končali življenje devetih ruskih vojakov. Eye for an eye?
Pred Mednarodnim sodiščem za vojne zločine v Haagu se bo danes potil 70-letni bivši general jugoslovanske vojske Pavle Strugar. Ta je poveljeval silam jugoslovanske vojske leta 1991, ko so se te znašale nad Dubrovnikom. Med bombardiranjem je takrat umrlo 50 ljudi, sto jih je bilo ranjenih. Strugar ni nikakršen devičnik pri zagovarjanju pred dotičnim sodiščem. Tam je bil prvič že leta 2001, ko je zatrdil, da ni kriv za očitane zločine. Njegovi odvetniki so tokrat sodišče pozvali, naj preloži sojenje, saj Pavle menda trpi zaradi psihičnih težav, kar se naši redakciji zdi precej verjetno. Sodišče je sojenje kljub temu začelo, psihično oceno pa bodo obtožencu poklonili za božično darilo.
Komentarji
komentiraj >>