Ko se poleti pripelješ v toskansko prestolnico, ki se gnete med griči in ravnino reke Arno, v svežini avtomobilske klime ponovno osupneš nad lepoto tega mesta. Kupole, stolpi, mostovi, ozke ulice z butiki, galerije in muzeji. Na drugi strani pa bujno zelenje, parki z vodometi in palačami, ki se sklanjajo nad mestom. Temperatura v avtu kaže na debelih 35 stopinj. Ko parkiraš na prostornem trgu tik nad mestom – to je Piazzale Michelangello - in stopiš do ograje, da bi videl vsako streho Firenc pod sabo, pa pride k tebi hrup. Skuterji, avtomobili, avtobusi, policaji, rešilci, gasilske sirene, in še in še skuterjev. Firence, mesto le za kanček večje od Ljubljane, mesto, ki nikoli ne utihne. Mesto hrupa in korenitega utripa, ki ne spi že več kot tisoč let.
Junija se nad Firencami kljub visokim temperaturam pne sinje modro nebo, ki pripiha mestu ob udobnem zelenju pravo svežino. Drevoredi ob vpadnicah, parki, palme, listavci in iglavci ter grmovje v cvetju kar buhtijo na vsakem koraku. Korak je tudi prava mera za to mesto, saj lahko peš dosežeš skoraj vsako znamenitost. Magnetov svetovnega formata v kraju, kjer se je pričela renesansa in je danes uvrščen na seznam UNESCA, poznan pa je tudi kot univerzitetni center, prav hitro ne zmanjka. Sprehod že takoj osvetli patino kulturnega, komercialnega in finančnega centra v začetku novega veka, ki se je pričel pod vladavino družin Medici in Lorena. Letos v Italiji slavijo 150. obletnico združitve države: takrat so Firence za nekaj let naziv prestolnice celo izmaknile Rimu.
Veduta Firenc, ki velja pri zapisovalki tega pisma in pri hrpi turističnih vodnikov za eno najlepših mest na svetu, kaže obraz zelo premožnega mesta. Nad to veduto od leta 1436 dominira kupola katedrale Santa Maria del Fiore, delo domačina Filippa Brunalleschija. Samo on je na natečaju uspel ponuditi rešitev za postavitev tako velike kupole, s katero sta se do takrat lahko kosala samo Panteon in Hagia Sofija. Dvojna streha, gotska konstrukcija, gradnja po principih Panteona in nazobčan obok so štiri ključne rešitve tega 55 metrov visokega in 42 metrov širokega rdečega oboda.
Med znamenitimi Firenčani je bil ob Danteju in Boccaciu tudi Alberti, ključni renesančni prebujevalec antične arhitekture, ki je o kupoli Brunalleschija dejal, da pokriva celotno prebivalstvo Firenc, saj njena veličina in oblika prikazujeta natančno njihovo število in njihovo politično ter družbeno enotnost.
Za pičlih 8 evrov se lahko s celo gardo turistov na kupolo povzpnete po neštetih ozkih stolpnicah, se sprehodite po njenem obodu in nato znotraj dvojne strehe pridete po lojtrici do samega vrha. Zgoraj vas čaka pogled na celo mesto, kjer so vse cerkve z butičnimi umetniškimi zakladi po 17. uri zaprte in, na veliko presenečene njene večkratne obiskovalke, po novem plačljive za obisk. Ko se vam povrne sapa in zapiha lahen vetrič najvišje mestne točke, lahko gledate in občudujete strešne vrtove, ozke ulice, palače in trge, vse dokler vas paznica skupaj z mednarodno druščino ne vrže spet dol, na ulico.
Ker ste v Firencah, vas lahko spodaj pričaka povorka starejših možicev z velikimi čepicami, v rdeče-rumenih bermudah, ki v zrak vrlo vrtijo istobarvno zastavo, pod roko pa držijo eno srednjeveško »principesso«. Celotno druščino spremljajo dvometrski košarkaši in nogometaši iz celega sveta, očitno pripadniki univerzitetnih iger. Zagorelim športnikom s firenškimi »signori« korak narekujejo bobni možicev iz prve vrste, ki se jih sliši še do najbolj oddaljene uličice. Le korak od katedrale lahko stopite do krstilnice ali pa si z vzponom na njen zvonik ojačite mišice tudi po Giottijevi barviti konstrukciji, olepšani z marmorjem iz daljnega 14. stoletja.
Za ovinkom je pri katedrali tudi bazilika Svetega Lorenza, najstarejša cerkev v mestu, ki sta jo dokončala taista Brunalleschi in Michelangelo. Michelangelo je tudi pripravil Medičejske kapele, ki so del kompleksa cerkve Svetega Lorenca, kjer so pokopani meceni renesančnega in humanističnega razcveta – družina Medici. Prav kipi v tej kapeli so ob Michelangelovih znamenitih stopnicah z lomljenimi oboki v bližnji palači prva svetovna baročna entiteta umetniškega sveta.
Ja, ja, seveda je nekoliko korakov stran, v galeriji L'academia, prikazan tudi originalni kip Davida, večnega lepotca z dvoličnim obrazom, ki ga je Michelangelo stesal iz enega samega kosa marmorja. Davidovo kopijo najdete tudi na osrednjem mestnem trgu, »Piazza della Signoria«, ki jo z ene strani zamejuje opečnati »Pallazzo Vecchio«, simbol družbene moči Firenc, in galerija Uffizzi, eden najznamenitejših umetniških hodnikov sveta. Ker ste si ob tem emblemu moči meščanstva in neštevnih svetovnih umetninah bližnje galerije že zagotovo brusili jezik z aplikacijo marksistične teorije, zapisovalko tega pisma pa so še dva dni po obisku zaradi maratonskega ogleda bolele vse okončine telesa, ju bomo tokrat izpustili. Raje povejmo, da ob junijskih popoldnevih tu mimik z belim obrazom straši mimoidoče turiste, v zabavo vsaj petdesetih gledalcev, ki žuljaste noge po ogledu Uffizzijev hladijo na stopnicah srednjeveške lože.
Na oranžno obarvanem Ponte Vecchio, edinem mostu, ki ga v drugi svetovni vojni Nemci ob umiku iz mesta niso razstrelili in kjer se druga ob drugi gnetejo butične zlatarne, zagoreli Italijan tudi ta večer na kitaro igra »Che sara',sara'«. Čeprav njegova melodija šepa, njegova svilena vijolična srajca s strastno izraznostjo pesmi prižene Japonce in Američane. Teh se boste v Firencah veliko nagledali, julija in avgusta jih je več kot domačinov. Med Američani se najdejo tudi ta pravi backpackerji, ki zvečer iz nahrbtnika izvlečejo svojo mično obleko in se nonšalantno ponovno podajo v mesto z litrco v roki. Med njimi so tudi Japonci, ki so pravi razstavni eksponati najnovejših fotografskih škatlic.
Sedaj, ko smo nehali hoditi po strogem centru, polnem slastnih sladoledov in dobrih pic ter svetoskrunsko dragih trgovin z usnjenimi izdelki, pridemo čez reko Arno spet na ulico. Spet se potopimo v hrup skuterjev in malih kamiončkov, ki gredo tudi mimo Pallazza Pitti, še ene kultne znamenitosti. Vročina in muzeji, galerije in cerkve so nas tako izmučile, da se to pismo končuje ob sončnem zahodu. Takrat mesto še vedno neprekinjeno buči, vi pa se ob svežini Chiantija zazibate v zaslužen spanec.
Po Firencah je zapeljive kipe fotografirala Mateja Kurir.
Komentarji
komentiraj >>