Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
POMANJKANJE IDEJ IN MANEVRSKEGA PROSTORA (1659 bralcev)
Torek, 19. 7. 2011
Matej Š.




Voditelji držav evroobmočja bodo morali čez dva dni v Bruslju po več kot letu dni iskanja rešitev za skupno valuto v krizi svoja prizadevanja – ironično - nadaljevati z izhodiščne točke: z vnovičnim reševanjem grškega dolga. Že nekaj časa je namreč jasno, da več kot 100 milijard evrov vreden prvi paket posojil, ki sta ga maja lani Grčiji odobrila Evropska unija in Mednarodni denarni sklad, ne bo zadoščal za servisiranje njenega megalomanskega dolga. Ta v celoti znaša kar okoli 370 milijard evrov oziroma približno 160 odstotkov bruto domačega proizvoda. Hkrati pa razprava o novem paketu pomoči Grčiji odpira vprašanja, ki so v širši in strokovni javnosti vse bolj prisotna: ali ključni politični akterji skupne evrske politike sploh premorejo enotno in realistično strategijo za izhod iz največje krize skupne valute v njeni 12-letni zgodovini.

Samo dejstvo, da prvotni načrt za zajezitev grške dolžniške krize ni dosegel pričakovanih učinkov, predstavlja zadosten razlog za skepticizem. V dobrem letu dni po njegovi implementaciji sta morali za pomoč zaprositi še Irska in Portugalska, za kateri so posojila na investicijskih trgih prav tako postala predraga. Tudi tu se torej računica evropskih strategov ni izšla. Z zavezo držav evra o pomoči Grčiji jim namreč ni uspelo pomiriti finančnih trgov, ki so kljub temu ostali previdni pri posojilih prezadolženim državam. Popotnico pred četrtkovim srečanjem pa so še dodatno poslabšale visoke obresti na italijanske in španske državne obveznice, ki so svoje rekordne vrednosti dosegle ravno prejšnji teden.

Hkrati z alarmantnimi stopnjami obresti na vrednosti posojil za Italijo in Španijo, ki jasno kažejo na širitev nezaupanja finančnih trgov, se pred četrtkovim srečanjem dviguje tudi stopnja urgentnosti med voditelji evroobmočja. Vsi se namreč zavedajo, kakšne so možne posledice, če katera od dveh držav zdrsne v scenarij, ki se je že odvrtel v Grčiji, na Irskem ali Portugalskem. Vzemimo za primer samo Italijo kot tretje največje gospodarstvo v evroobmočju. Njen dolg je namreč kar trikrat večji od dolga vseh treh omenjenih držav skupaj. Vse kaže na to, da je zares skrajni čas za jasno, enotno in realistično strategijo zajezitve krize v evroobmočju.

Vendar pa v zadnjem času akterji na najvišji ravni v svojih razpravah niso pustili niti najmanjšega vtisa o kakršnikoli enotnosti glede nadaljnjih ukrepov. Glavna nasprotovanja se še naprej vrtijo okoli ključnega vprašanja, kdo bi moral nositi prevladujoče breme aktualne krize. Bi morali biti to v prvi vrsti posojilodajalci z odpisom dela dolgov, morda posojilojemalci z uveljavitvijo strogih varčevalnih ukrepov, ki so tako ali tako že na pohodu in dušijo tako davkoplačevalce kot okrevanje gospodarstva, ali pa bi morale več prispevati bogate države evroobmočja z Nemčijo na čelu. Kot opažajo nekateri poznavalci, se politični voditelji držav z evrom vseskozi obnašajo, kot da imajo vselej vse pod nadzorom, medtem pa je razkorak med njimi in realnim stanjem, ki ga narekujejo trgi, vedno večji.

Velik del strokovne javnosti v zadnjem času opozarja, da se je treba sprijazniti z dejstvom, da je grški dolg enostavno prevelik in začeti z njegovim nadzorovanim prestrukturiranjem. Težave Grčije niti niso več zgolj v njeni nelikvidnosti, saj naj bi država že zdrsnila v insolventnost. Zaradi ekstremnih varčevalnih ukrepov namreč nima možnosti za izhod iz gospodarske recesije, kar ji onemogoča tudi bodoče odplačevanje dolgov.

Financial Times celo primerja trenutno stanje v Grčiji s tistim v Argentini med letoma 1998 in 2001. Različni kazalci zadolženosti kažejo, da je Grčija še veliko bolj zadolžena kot takrat Argentina, ki je bila na koncu prisiljena razglasiti insolventnost oziroma bankrot. Vendar se je v njenem scenariju to zgodilo veliko bolj nenadzorovano in Grčija ima še vedno možnost za mirnejšo pot bolečega prestrukturiranja.

Ker bo po mnenju poznavalcev do prestrukturiranja dolga v primeru Grčije prej ali slej moralo priti, so vsi predlogi usmerjeni v čimprejšnje prestrukturiranje dolgov in njihovo enakomerno porazdelitev. Banke in zasebni posojilodajalci bi morali pristati na odpis dela dolga in njegovo reprogramiranje za daljše časovno obdobje. Tistim bankam, ki bi zato utrpele večje izgube, bi države lahko ponudile pomoč pri njihovi dokapitalizaciji. Hkrati za banke to bržkone predstavlja najboljšo možnost, da dobijo povrnjen vsaj del svojih sredstev. Podoben scenarij prestrukturiranja bi bilo treba izpeljati tudi za Irsko in Portugalsko.

Sredstva iz evropskega mehanizma za finančno stabilnost bi bila namesto za neučinkovita posojila Grčiji bolje porabljena za zaščito dolgov Italije in Španije, s čimer bi se preprečila nadaljnja okužba nezaupanja finančnih trgov. Poleg tega se ti dve državi ne bosta mogli izogniti niti varčevalnim ukrepom, ki se bodo seveda izvajali na ramenih davkoplačevalcev. Svoj delež pri preprečevanju »grškega scenarija« v Italiji in Španiji pa bi lahko odigrala tudi Evropska centralna banka z odkupovanjem obveznic v teh dveh državah.

Pomembno pa ostaja tudi vprašanje dolgoročne stabilnosti skupne evropske valute. Po mnenju mnogih je to nemogoče doseči brez večje fiskalne povezanosti držav z evrom. Tu gre lahko za izdajanje skupnih evropskih obveznic, za bolj centraliziran nadzor nad proračuni posameznih držav ali pa strožje kaznovanje kršiteljic. Korak v tej smeri se še posebej v luči aktualne krize zdi neizogiben.

Kot smo že pisali v enem od predhodnih komentarjev na podobno temo, je vprašanje večje fiskalne povezanosti evrske skupine politično zelo občutljivo vprašanje. A kot kaže, so njeni voditelji trenutno v situaciji, ko druge poti kot v tej smeri niti nimajo več. V nasprotnem primeru je namreč ogrožen sam nadaljnji obstoj skupne evropske valute. Na srečo je vsa pozornost svetovnih finančnih trgov v zadnjih tednih usmerjena v Združene države Amerike, kjer se bije prav tako napeta bitka med demokrati in republikanci za zvišanje zgornje meje državnega zadolževanja. Ko bodo žarometi naslednjič usmerjeni na evroobmočje, bo treba predložiti konkretne rešitve, ki jih še vedno ni na vidiku. Čas pa se izteka.

Komentar podpisuje Matej Šebenik.



Komentarji
komentiraj >>