Petek, 29. 7. 2011
jizah
* Ena najbolj kontroverznih, kontradiktornih in samopromocijskih oseb v svetu rapa zadnja leta je vodja zasedbe The Pack, Lil B. Podatek, da kalifornijski raper šteje šele 21 pomladi, bo verjetno marsikoga presenetil, saj je samo v zadnjih dveh letih do kontroverznega albuma „I'm Gay (I'm Happy)“ izdal kar 5 samozaložniških albumov ter na stotine kompletnih, na pol zgrajenih ali freestyle kompozicij.
Samooklicani BasedGod in pretirani uporabnik besede „swag“ je glavna novica znotraj hiphoperskega sveta, odkar je na festivalu Coachella napovedal, da bo v kratkem izdal album imenovan „I'm Gay“. V subkulturi, povsem odmaknjeni od samopriznavanja gayevstva, ki bi verjetno večino raperskih kraljev v trenutku medijsko pokopala, si je mladenič privoščil provokacijo brez primere. Blogi, forumi in raperske strani so bili polni spornih komentarjev in homofobnih napadov, po drugi strani pa je presenetljivo velik del raperske javnosti ostal zadržan do naslova oz. se je obrnil celo na raperjevo stran.
Kmalu je Lil B k naslovu dodal še „I'm Happy“, seveda pa ni odveč povedati, da fant, ki so mu bojda zaradi naslova celo grozili s smrtjo, na albumu o problematiki gayev sploh ne spregovori. Sam se namreč nikoli ni deklariral kot gay, v svoji karieri pa je med drugim uspel spisati tudi rime, kot je: “Hoes on my Dick, cause I look like Matlock“. Tržni trik je torej uspel, pomp okrog albuma je bil močan, vmes je Lil B poudaril, da je heteroseksualen, da pa plošča nosi tak naziv zaradi podpore LGBT-ju.
Od svojih perverznih besedil se tokrat pomika bliže zavednemu, socialno angažiranemu komentiranju, mestoma meječemu na spiritualnost. Tekstovno spodbuja k ljubezni, prenaša močno pozitivna sporočila, polna ljubezni, prijateljstva in upanja. Žal pa mnoga sporočila vsebinsko grozno zapakira z izjemno slabim, monotonim flowom in podajanjem besedil, ki sloni na trendovskih enozložnih rimah. Slabemu rapanju sicer nekaj energije dodajajo doživetost, konstanten offbeat tok besed in občutek, da do poslušalca deluje pošteno, saj dejansko posegamo po njegovih mislih, za katerimi stoji. Mnoge vrstice so pravzaprav zgrajene okrog polovičnih, nedokončanih, povečini pa nerodnih ali celo praznih rim, vmes pa večkrat postreže z res nepremišljenimi, osnovnošolskimi izjavami, ki največkrat sledijo močnim „punchlinom“.
Tematsko je po eni strani triumfanten in dekonstruktiven. S svoje plati predstavi življenje v getu, mentalno suženjstvo, se obregne ob pravosodni sistem, napačno medijsko predstavljanje temnopoltih ljudi in poln je socialnih komentarjev. Pri svojem širjenju pozitivnih idej se preveč trudi biti humoren, kar mu povečini ne uspeva. Smisel nekakšne univerzalne ljubezni, kjer nas poskuša na silo peljati v svoj svet, izgubi nekaj moči, ko se govorec postavi v fazo samospoznavanja in poslušalcu zastavlja vprašanja, ki večkrat nimajo ne repa ne glave. Po drugi strani pa ima kar nekaj delov skladb, pri katerih je povsem osredotočen na tematiko, artikuliran, kjer ima dober pristop in so deli kompozicij dodobra premišljeni tako, da njegove misli padejo na plodna tla.
Album je bolj zanimiv in enovit pri inštrumentalnih delih. Produkcijsko variira od orkestriranih in na pianu slonečih linij na eni ter dobrem vzorčenju, sicer povečini že slišanih, a v rapu malokrat uporabljenih vzorcev na drugi strani. Sempli govora predsednika Obame, megahitiča rockerjev Goo Goo Dolls, Erica Beneta, različnih filmskih muzik povečini azijskega izvora ter celo psihadeličnega rocka zelo odstopajo od siceršnjega soulerskega, funkerskega in jazzerskega iskanja vzorcev. Vsekakor gre Lil B-ju priznati, da ima dober smisel za izbiro podlag, pri katerih ne uporablja velikih produkcijskih imen, temveč sodeluje s povečini manj znanimi producenti, ki njegov stil razumejo.
Tudi sicer v mnogočem odstopa od klasičnih raperskih vzorcev. Na albumu nima gostov, zaradi česar njegova spontanost, neustrašnost in osnovna prezentacija delujejo dobro in manj prilagojeno, a hkrati trpijo za nekaterimi očitno premalo premišljenimi in hitro narejenimi deli komadov. Manjko besednih iger in zelo različni kvalitetni nivoji so vsekakor njegova rak-rana, kar pa poskuša na plošči kompenzirati s poštenostjo, iskrenostjo, pozitivizmom in lastno definicijo rapa, ki žal pade na obupnem rapanju, še bolj pa se izgubi ob poskusu klasičnega petja.
Problem v osnovi dobro razdelanega albuma je v nenehnem iskanju spektakla, v zelo izstopajočih naklonih albuma na pozitivno ali negativno stran in to, da album, ki je za njegove hiperaktivne razmere zelo koheziven in koherenten, pri poslušalcu ne deluje kot tak. K temu je potrebno dodati, da je v raperski tehniki Lil B zelo siromašen in nas skozi kompleten album vodi prek nekakšnega površnega na pol govorjenja in na pol rapanja, ki s samim naslovom albuma nima direktne povezave. Preveč dobrih misli uspe prehitro zavreči, s čimer izgubi moč še pri tistih dobrih ter manj banalnih delih albuma.
Več reklame, pompa in forme kot vsebine.
pripravil Marko Godnjavec- Jizah
Komentarji
komentiraj >>