Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Ne se zajebavat z zajebavanjem socialne demokracije! (2076 bralcev)
Sreda, 3. 8. 2011
Andrej Pezelj



Pri postavitvi spektakularnega naslova »Do Not Fuck with Social Democracy«, hrvaškega umetnika Nemanje Cvijanovića v galeriji Škuc gre, kot to posredno pravi Tevž Logar v spremljevalnem tekstu, za izpraznitev galerijskega prostora. Zato ker se kot gledalci, soočamo z praznino prostora, je torej bolj zanimivo razmišljati tudi o spremljevalnem tekstu Tevža Logarja, ki ima pomembno vlogo vodiča po omenjeni praznini. Odnos tega teksta-vodiča do same postavitve nam bo mogoče razkril nekatere pomanjkljivosti, te na prvi pogled zapeljive razstave.

Nemanja Cvijanović uporabi belo barvo kot osnovo za manipulacijo v polju ideoloških simbolov. Beli prostor galerije je osvetljen s rdečimi žarnicami, na steni visi velika slika bele zastave prekrite z rdečim filtrom, tu je še zvočni signal, ki ima najverjetneje neko konceptualno vlogo, in na koncu video na katerem vidimo belo zastavo na rdečkastem nebu. Sprememba bele barve kapitulacije v rdeče tone revolucije, je metafora, ki jo umetnik realizira v več različicah.

V tekstu-vodiču, nam pravijo, da galerijski prostor na gledalca deluje kot prostor ideologije, ki se mu je nemogoče izogniti. Trik je v tem da je ta »prevara«, torej zamenjava bele barve z rdečo, tako očitna da je iz njenega ideološkega objema možno izstopiti s trdnim stališčem. Tisto kar želi tekst-vodič povedati, je to da galerija s svojo postavitvijo deluje kot cepivo – v našo zavest nam vgradi neko minimalno količino ideološkega virusa, ki ga bodo kritični in ozaveščeni gledalci lahko premagali in tako razvili imunost na ideologijo.

Ta klasično estetko-politični trik zamenjave barve, je ideološka past, ki jo umetnik postavi gledalcu. Gledalec se tej pasti izogne, ko gre skozi galerijsko izkušnjo, ki si jo je Tevž Logar zamislil kot umetniško-prostorski rebus. Gledalec naj bi iz galerije izstopil močnejši kot kdaj koli prej. Gledalec je torej rešen!

Če smo torej rešili gledalca, nam ne ostane nič drugega kot da poskušamo poskusimo rešiti tudi umetnika. Njegova usoda v polju ideologij je dosti manj jasna. Tekst-vodič pa nam pri tem ne pomaga preveč. Stavek, ki nas mogoče najbolj zmede pri razmišljanju o vlogi umetnikov pri reševanju ideoloških situacij, je tisti v katerem piše, da je Nemanja Cvijanović eden od tistih umetnikov, ki nenehno reflektira družbeno stanje in s tem družbi nastavlja ogledalo. Katera od teh dveh situacij je resnična? Ali je resnično to, da umetnik reflektira, ali je umetnik tisti, ki drži ogledalo? Ali je mogoče, da naenkrat dela oboje? To mogoče pomeni, da je umetnik ogledalo, ki drži drugo ogledalo? Ali je družba podobna zrcalni dvorani?

Da bi se izognili takšnem ideološkim ugankam, je potrebno pogledati spremembo položaja umetnika v zadnjih 150 letih in določene stvari nam bodo takoj bolj jasne. Če je bilo v času Zole, zelo presenetljivo da se je umetnik sploh vključeval v javne debate in kritike družbe, je v času Nemanje Cvijanovića presenetljivo, če se umetnik temu izogiba. Vloga umetnika se tako močno fetišizira, da je kritiziranje družbe praktično postalo njegov privilegij. Nemanjo Cvijanovića bi morali torej predvsem uvrstiti v tisto množico povprečnih umetnikov, ki živijo v iluziji da že s najmanjšim posegom v pravilnost družbenih podob, lahko obrnejo družbo na glavo. S tega stališča je Nemanja Cvijanović daleč od tega, da družbi nastavlja ogledalo, ampak je predvsem pojav, ki reflektira.

Trditev Tevža Logarja, da so dela Nemanje Cvijanovića, če povzamemo, ena od redkih, ki vsebujejo dobršno mero kritike in humorja, je enostavno napačna, saj večina sodobne umetnosti temelji ravno na humoristični kritiki družbe, ali bolje rečeno, na kritiki ki si prizadeva, da bi bila humoristična. Dobršna mera kritike in humorja obstaja v večini umetnin, a se pogosto dogaja, in delo Nemanje Cvijanovića ni nikakršna izjema, da se kritična moč in svežina humorja izgubita v poplavi podobnih si kritično-humornih posegov, ki se vsi po vrsti navdušujejo nad svojo originalnostjo in svežino.

Če povzamemo, delo Nemanje Cvijanovića deluje kot umetnina, ki smo jo že stokrat videli, tekst-vodič Tevža Logarja pa kot tekst, ki smo ga že stokrat prebrali. Tako kot umetnik v hotenju, da bi izpadel politično zrel, predvidljivo manipulira likovnim jezikom, je tudi tekst-vodič skupek praznih fraz, ki nam govorijo o »branjih na različnih ravneh«, o odgovornosti posameznika, o metaforah, o družbeno-političnih situacijah.

Gledalec dobi občutek, da se ne umetniku, ne organizatorju, ni dalo preveč zajebavati z razstavo v julijskem predpočitniškem obdobju. Razstava »Do not Fuck with Social Democracy« s svojim pretencioznim minimalizmom samo prikriva popolno praznino.

V prazno vstopil, prazen izstopil, Andrej Pezelj


Komentarji
komentiraj >>

Re: Ne se zajebavat z zajebavanjem socialne demokracije!
Tevz Logar [18/08/2011]

Pričujoči prispevek Andreja Pezlja je vsekakor dobrodošla in potrebna gesta, saj je kritične refleksije v slovenskem umetnostnem prostoru zagotovo premalo. Vendar pa bi želel v isti sapi komentirati in zavreči nekatere avtorjeve trditve, pri čemer se bom v komentarju zavestno odmaknil od zaključkov, ki izražajo avtorjevo porogljivost, na trenutke tudi pokroviteljski odnos do avtorjev razstave »Do Not Fuck with Social Democracy«, umetnika Nemanje Cvijanovića in mene, posredno pa seveda tudi do Galerije Škuc in vseh, ki so v razstavne projekte, na tak ali drugačen način, vpleteni. Ker sam osebno menim, da je takšen način kritike in komunikacije neprimeren, še manj pa koristen, se s tem torej ne bom ukvarjal. Navedba Andreja Pezlja, da je naslov razstave spektakularen, vsekakor drži, pri čemer je potrebno poudariti, da gre za naslov umetniškega dela in v integriteto le tega, kot kustos nikoli ne posegam. In tudi nikoli ne bom. Zaradi istega razloga je naslov razstave izključno v angleškem jeziku, kar pa ni običajna praksa pri organizaciji razstav v Galeriji Škuc, saj venomer poskušamo vse materiale publiki posredovati tako v slovenskem kot v angleškem jeziku. Del komunikacije Galerije Škuc s publiko je tudi tekst, ki izide ob vsaki razstavi, tekst, ki ga Andrej Pezelj v svojem tokratnem prispevku opredeljuje z besedo vodič. Karkoli naj bi že ta opredelitev pomenila, sam želim izpostaviti dejstvo, da je Galerija Škuc javni prostor, ki je namenjen široki publiki in tekst je eden izmed načinov posredovanja sodobne umetnosti. Prav ta sodobna umetnost in institucije, ki se z njo ukvarjamo se velikokrat obnašamo preveč hermetično in se samozadostno gibljemo izključno znotraj določenih diskurzov. Zame je to v kontekstu javnega prostora povsem nesprejemljivo. Zatorej taksna forma in vsebina teksta. Galerija Škuc je najprej prostor umetnosti, potem šele prostor politične filozofije, sociologije, antropologije,... ved s katerimi se povezujejo posamične umetniške prakse sodobne umetnosti. Zato razstave v Galeriji Škuc v prvi vrsti stremijo k optimalni predstavitvi umetnikov, umetniških del in umetniških praks, vsekakor pa obstaja tudi velika želja po širši kontekstualizaciji le teh, kar pa je že stvar galerijskih pedagoških programov, ki so v kontekstu nevladnih organizacij pri nas, zaenkrat finančno še močno podhranjeni. Vsekakor je najbolj problematičen del prispevka Andreja Pezlja, njegov osrednji del, ki je nekakšna likovna analiza instalacije, ta pa žal ne uspe zajeti bistva galerijske postavitve, kljub temu, da ji avtor očita predvidljivost (na podlagi prebranega, menim, da zaradi popolne odsotnosti avtorjeve subtilnosti). Vsekakor ne namigujem, da avtor tega ne bi bil sposoben, gre pa to verjetno pripisati njegovemu nezanimanju in rahli ignoranci, ki je lepo razvidna iz njegovega nonšalantnega komentarja glede zvoka v galeriji. Osebje Galerije Škuc je sleherni trenutek trajanja razstave na voljo obiskovalcem galerije za kakršnakoli vprašanja in morebitne nejasnosti glede posamičnih umetniških del ali celotne galerijske postavitve. Vendar je za dodatno informacijo potreben angažma obiskovalca, ki pa glede na komentar Andreja Pezlja očitno ni bil prisoten. Verjetno sam ve zakaj, mi pač ne. Da samo na kratko nadaljujem s komentarjem glede avtorjeve analize instalacije in povzamem osnovne stvari. Umetnik Nemanja Cvijanović je za celotno galerijsko postavitev izbral tiste medije svoje prakse (fotografija, video, svetloba), ki omogočajo mehansko manipulacijo, ne spreminjajo pa dejanske podobe. Fotografija bele zastave je na razstavi okvirjena in prekrita z rdečim pleksi steklom, video z motivom plapolajoče bele zastave pa je predvajan na klasičnem TV zaslonu, ki z intervencijo v katodno cev (z odstranitvijo modre in zelene komponente slike) kaže izključno rdečo podobo na zaslonu. Tretji element razstave pa je na nek način povsem kiparski, saj so preostale sobe razstavnega prostora Galerije Škuc osvetljene z rdečo svetlobo, kar poudarja prostorski element razstave in kot že rečeno, deluje kot nekakšen ključ za gledalčevo branje celotne galerijske postavitve. Zvok (v morsejevi abecedi ga na razstavi gledalec lahko prebere kot besedo N.O.N.), ki je prisoten na razstavi, medsebojno povezuje vse tri omenjene elemente in je nekakšna aluzija znaka S.O.S.. Izredno zanimiv je tudi segment prispevka, kjer Andrej Pezelj poskuša postaviti svojo tezo, ki pa je kasneje ne izpelje in sicer gre za segment, kjer negira navedek, da se humor v sodobni umetnosti po fluksusu pojavlja le v drobcih. Ta navedek argumentira s trditvijo, da večina sodobne umetnosti temelji na humoristični kritiki družbe. Sam menim, da ni tako. Zakaj? Poskušal bom opredeliti osnovne komponente sistema sodobne umetnosti in v njih najti to preobilico humorja. Po fluksusu so se zgodila obdobja in gibanja in razen posamičnih umetniških praks umetnikov, ne vidim prav velike prisotnosti humorja (konceptualizem, minimalizem, novo slikarstvo in kiparstvo 80. let, neokonceptualizem, spletna umetnost, angažirane prakse 90ih,...), še največ ga je bilo v kontekstu spletne umetnosti in posamičnih angažiranih praks od 90ih naprej (te pa so le del celotnega sistema sodobne umetnosti in še zdaleč ne predstavljajo celote). Prav tako ne vidim zelo veliko humorja na večjih umetnostnih manifestacijah (Documenta, Manifesta, Greater New York, British Art Show, bienali v Benetkah, Sao Paolu, Istanbulu in drugi bienali, trienali,...). V kontekstu humorja se rajši ne dotikam sistema institucij, muzejev, privatnih galerij in akademskih institucij, znotraj katerih se zdi, da termina humor praktično ne poznajo. Kapital in trg, kot integralna dela sistema sodobne umetnosti, prav tako ne poznata humorja, razen, če je le ta v sozvočju s končnimi številkami. Zato so iz humorne združbe brez težav lahko izločeni tudi umetnostni sejmi (Art Basel, Frieze, FIAC,...), ki predstavljajo precejšen segment sistema. In nenazadnje, koliko je humorja med nami, akterji na področju sodobne umetnosti. Zato se ob vsem tem bojim, da z Andrejem Pezljem ne govoriva o isti sodobni umetnosti ali pa ima njegovo polje sodobne umetnosti, ki ga sicer več kot skrbno obdeluje, nekoliko drugačne parametre in dimenzije. Če tudi jaz na koncu povzamem, tokrat prispevek Andreja Pezlja, z obžalovanjem lahko ugotovim, da je le ta skupek samozadostnih in »zadrgnjenih« misli nekoga, ki ima občutek, da je nekdo vstopil v »njegov prostor«, kjer pa je le on merilo za vse. Prispevek je v svoji utemeljitvi poln šibkih argumentov (navedeno že zgoraj), predsodkov (problem praznine – galerijski prostor je res objektno izpraznjen, ni pa prazen, saj ga napolnjujeta zvok in svetloba), samovoljnih (Komentar o rešenem gledalcu je povsem izkrivljen, saj se niti razstava niti tekst v najmanjšem elementu ne pretvarjata, da karkoli rešujeta. Tekst in razstava govorita o stanju zavedanja posameznika in nikakor ne nakazujeta na pretenciozno pozo nekakšnega kvazi reševanja s strani kustosa in umetnika. Na podoben način je izkrivljen komentar o cepivu, ki ga dobi gledalec.), porogljivih in pokroviteljskih zaključkov. To pa še zdaleč niso elementi dostojne negativne ali pozitivne likovne kritike, ki zahteva svojo mero iskrenosti, vendar nič manj kot korektnosti in resnice. Včasih je za boljši pogled potrebno vstati iz Prokrustove postelje. Tevž Logar Kustos razstave in umetniški vodja Galerije Škuc
odgovori >>

    Re: Ne se zajebavat z zajebavanjem socialne demokracije!
    andrej [19/08/2011]
    Veseli me, da je komentar Tevža Logarja daljši od samega članka. Vsekakor moj namen ni bil provocirati. Moja kritika ni hotela biti pokroviteljska. Na žalost pa je res, da je za ostro kritiko težko ne biti pokroviteljski. Moja kritika ne kliče po neki neuresničeni idealni razstavi in tudi ne joče nad slabo umetnino. Niti najmanj me ni motilo, da je naslov v angleškem jeziku. Bolj problematično je bilo, da je sam naslov meni deloval kot najboljši del razstave. Kar zadeva problem humorja, pa je res, da sem naredil napako. Razstavljeno delo Nemanje Cvijanovića ni niti najmanj duhovito. Še vedno pa ostajam pri trditvi, da je v sodobni umetnosti humorja veliko. Par primerov umetnin, ki temeljijo ali hočejo temeljiti na spoju kritike družbe in humorja : http://www.youtube.com/watch ?v=3ATrhuqd5sM http ://www.youtube.com/w atch?v=RfFLUNLXT9E http://www.youtube.c om/watch?v=ZMqctuYcy 1Y S Tevžem Logarjem govoriva o isti umetnosti, a ne govoriva na isti način. Če je samoumevno, da je svet umetnosti hierarhiziran, da je delovanje umetnikov ločeno od kustosov in da se točno ve, komu pripada določena naloga, to še ne pomeni, da se mora vsako teoretsko razmišljanje o umetnosti omejiti na tako močne kategorizacije. Ravno tako se mi zdi izjava da je »Galerija Škuc najprej prostor umetnosti« zelo pogumna, a vendar to samo po sebi ne pomeni veliko. To deluje kot nekakšna sakralizacija galerijskega prostora in če bi se kritika s tem sprijaznila, bi bila obsojena le na intepretacijo duhovnosti duhovnikov (kar se pogosto tudi dogaja). Tudi če je Galerija Škuc prostor umetnosti, to ne pomeni da ne more včasih iti skozi prizmo sociološke obravnave, in ne vedno zgodovinsko umetnostne. Če je torej z zgodovinsko-umetniškega vidika zelo pomembno, da je rdečkast ton na televiziji ustvarjen z intervencijo v katodni cevi, je s sociološkega vidika ta informacija bistveno manj pomembna. Tako tudi ne obstaja sociološki koncept, ki bi si lahko pomagal z dejstvom, da rdeča žarnica gledalcu služi kot ključ. V ortodoksni zgodovinsko-umetnišk i logiki je lahko zamenjava morsejevega signala SOS z NON revolucionarni umetniški poseg, s sociološkega vidika pa je le dogodek, ki opozarja na hermeticnost in samovšečnost umetniškega razmišljanja. Ko se torej ortodoksna zgodovinsko-umetnostna analiza osredotoča na subtilnosti fizične realizacije sleherne umetnine in način, kako rezultat tega ustvarjanja generira cel kup subtilnih interpretacij in branja umetnin, je za sociološko analizo pomembna frekvenca razstavljanja, ponavljanja, izjave, ki so simptom hermetičnosti nekega miljeja itd. Na koncu koncev, mar ni izjava da »razstave v Galeriji Škuc v prvi vrsti stremijo k optimalni predstavitvi umetnikov« zelo podobna recimo diskurzom, ki jih srečamo v podjetniškem svetu? A je umetnost optimalna predstavitev umetnikov? Zakaj bi optimalna predstavitev umetnikov morala biti apriori bolj subtilna od optimalne izdelave cilindrov pri Mercedesu? Zato verjetno Tevž Logar meni, da jaz nisem subtilen. Če bi hoteli diplomatsko zaokrožiti konflikt, bi se lahko sprijaznili s tem, da gre mogoče za različni subtilnosti, ki ena druge ne prepoznava.
    odgovori >>

      Re: Ne se zajebavat z zajebavanjem socialne demokracije!
      Tevz Logar [19/08/2011]
      Dragi Andrej, tokrat te bom nagovoril osebno. Verjetno taka najina debata lahko traja v nedogled in še zdaleč mi ni do tega, da bi se končala kot konflikt. Še manj pa si želim, da bi to prešlo na osebno raven. Kot že rečeno, kritike je premalo in se mi zdi izredno pomembno to kar počneš, to spoštujem...odzval sem se izključno zaradi tona, ki se mi je zdel neprimeren in ne zaradi negativne kritike. Zato se pridružujem diplomatski zaokrožitvi in upam, da se najde trenutek, ko bova najini drugačni subtilnosti soočila tudi v živo....morda ob kozarcu vina ali piva.
      odgovori >>

        Re: Ne se zajebavat z zajebavanjem socialne demokracije!
        andrej [19/08/2011]
        Dragi Tevz, ja imas prav, konflikt je mogoce premocna beseda in seveda da tu ni nic osebnega. Jaz isto upam da se bo najdla kaksna priloznost za kozarec vina. Mogoce bi celo morala spiti vec kozarcev vina, tako se soocanje nasih subtilnosti sigurno ne bo koncalo kot konflikt, verjetno pa bo trajalo v nedogled… :)
        odgovori >>