Oddaja v celoti:

Ana Rozman
Tudi letošnje poletje bomo v oddaji Tu pa tam prostor namenili mladim, obetavnim in še neuveljavljenim slovenskim avtorjem. Led bo z zgodbo Napisano. Neizgovorjeno. prebijala Ana Rozman, novinarka in učiteljica joge plesa, ki je svoje kratke zgodbe doslej objavljala v revijah Literatura in Zvon ter na Radiu Slovenija v oddaji Literarni nokturno.

Ana Rozman o sebi pravi, da najraje piše, bere in potuje. Od velikih modrecev ji je najljubši Hafis, od slovenskih pesnikov pa Gregor Podlogar. Njena najljubša knjiga je roman Ure Michaela Cunninghama in najljubša jed indijski curry.

Knjige še nima v načrtu, upa pa, da bo nekoč ugledala luč sveta. Naslovila bi jo Ptice.

In še nekaj stavkov, ki jih je o svojem procesu pisanja zapisala Ana: »Pišem po navdihu. Včasih se zgodi, da nekaj mesecev ne napišem nič, potem se pa kakšno noč zbudim (ponavadi, ko je polna luna) in zdrvim iz postelje pred računalnik, ker v polsnu dobim prvi stavek. Ko je prvi stavek napisan, se skoraj ne ustavljam več, ampak prsti kar sami brzijo po tipkovnici. Redko kdaj popravljam in če že popravim, se mi zdi, da sem zgodbo nekako pokvarila. Seveda, če mentor Andrej Blatnik popravke predlaga, se jih vendarle lotim, ampak v čim manjši meri. Verjamem, da ima vsaka zgodba svojo energijo. Če kasneje vanjo preveč posegaš, jo pokvariš, prvotna energija, čustvo, vzgib iz katerega je nastala, se porazgubijo. Zato, kot je rečeno v eni izmed mojih zgodb, zgodbe najraje pišem ponoči: Ponoči se zgodijo vse pomembne reči. Ponoči se ljubimo. Ponoči dolgo časa zremo v strop, ker ne moremo spati, v resnici pa razmišljamo o preteklih ljubimcih, ki se jih nikoli več ne bomo smeli dotakniti. Ne zares. Ne tam, kjer šteje. Ponoči je decembra mesto osvetljeno, nikjer ni nikogar in ko se s kolesom voziš po mestu, se lahko zgodi, da za ovinkom naletiš na boga. Si videl lučke, mu rečeš, on pa samo pokima in umakne nogo, s katero te je hotel spotakniti.«