Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Kino! 13/14 (2164 bralcev)
Sreda, 17. 8. 2011
BorP



Aktualna, dvojna številka zbornika »Kino!« pod taktirko odgovorne urednice Maje Krajnc v branje ponuja tri zajetne tematske sklope: predstavitev francoskega režiserja, pesnika, filozofa in aktivista Sylvaina Georgea; rubriko Slovenski film, v celoti posvečeno celovečercu »Oča« Vlada Škafarja in sklop »Gejevski in lezbični film«, ki ga je pripravila gostujoča urednica Katarina Majerhold. Omeniti pa velja vsaj še prispevek Barbare Spreiz »Novo dokumentarno gibanje na Kitajskem – začetki kitajskega neodvisnega dokumentarnega filma« in nekatere redne rubrike, denimo »Šolsko uro«, v kateri se tokrat učimo o realnem in »Kinematografski pripovedi« Jacquesa Rancičra. Slednjo so pri »Društvu za širjenje filmske kulture Kino!« nedavno izdali tudi v slovenskem prevodu.

Popolno retrospektivo filmskih del Sylvaina Georgea smo si lahko ogledali v začetku leta na platnu »Slovenske kinoteke«, med drugim pa mu je bila posvečena tudi februarska edicija »Temne zvezde«. Teoretsko-kritiškim tekstom, ki v pričujoči številki »Kina!« pod naslovi, kot so »Poetika političnega filma«, »Dolgčas in revolucija. Potovanje brez konca s filmi Sylvaina Georgea« in »Estetska zareza v an-estetizirano družbeno telo«, motrijo Georgeovo filmsko poetiko, se pridružuje tudi beseda samega avtorja, in sicer v obliki pesmi, filmskih beležk in intervjujev.

V filmu »Naj počivajo v uporu (Figure vojne I.)« George skozi vsakdan ilegalnih priseljencev v enem izmed evropskih prebežniških središč, v francoskem pristanišču »Calais«, dokumentira turobno dejanskost evropske migrantske politike. Andrej Šprah v tem celovečercu prepoznava vrhunec Georgeovih dozdajšnjih ustvarjalnih prizadevanj, ki poleg »izčiščene filmske artikulacije, profiliranega političnega prepričanja in neskritega aktivističnega poslanstva razkriva tudi avtorsko osebnost izjemnega erudita in teoretika.«

Kot ključno, nikakor pa ne edino prvino Georgeovega filmskega ustvarjanja, namreč tisto, v kateri se odraža njegov dejanski politični angažma, Šprah izpostavlja Georgeovo vztrajanje na singularnosti posameznikov, s katerimi vstopa v interakcijo. Na njihovi edinstvenosti in enakopravnosti. Ali, kakor se izrazi George: »Ideološko prepričanje je, da je svet eden. Ko si na ta način vzameš čas za človeka, s tem uničiš obstoječe in uveljavljene reprezentacije. Zame je to politično dejanje.«

Podobno meni tudi Katja Čičigoj, ki zapiše, da emancipatorni naboj filmov Sylvaina Georgea morda leži bolj v njihovi formalni strukturi kot eksplicitno angažirani vsebini, kar je tudi po Jacqueseu Rancičru eminentna lastnost legitimne politične umetnosti danes. Katja Čičigoj Georgeovim filmom pripiše strukturo eseja, ki kritike (medijske) reprezentacije imigrantov ne podaja z jasno analizo strategij reprezentacije, pač pa z »očitnim formalnim odmikom od stereotipizacije dogajanja in vsevednega diskurza.«

Z ozirom na tenkočutnost Škafarjevega ustvarjanja pravzaprav ni presenetljivo, da izbor besedil o njegovem celovečercu »Oča« tvori zanimivo zmes liričnih impresij in teoretsko-kritiških razglabljanj. Nina Cvar tako v besedilu »Sinestezija evidence v filmu Oča Vlada Škafarja« zapiše, da dotični film »gledalca kar najbolj dobrohotno povabi k lastni zapolnitvi pomenske sestavljanke, izkazujoč tisti tip filmskega izraza, ki ne zapira, temveč razpira obnebje gledalčeve svobode.« V nadaljevanju skozi prizmo »evidence filma« Jeana-Luca Nancyja utemeljuje tezo, da se Škafarjev »Oča« »uspešno izmika spektaklu kot sinonimu za kapitaliziranje čutnega.«

Kot dodano vrednost pričujočega sklopa moramo izpostaviti tudi pisemsko korespondenco med avtorjem filma Vladom Škafarjem in pesnikom ter umetnostnim zgodovinarjem Miklavžem Komeljem. V njej polemizirata o »ideologiji narave-kot-zavetja«, ki je v »Oči« zmotila Komelja, hkrati pa družno zavračata očitke o sentimentalnosti Škafarjevega filmskega ustvarjanja.

Uvodni prispevek Katarine Majerhold k vsebinskemu sklopu »Gejevski in lezbični film« se bere kot očrt programskih izhodišč in napotkov za vsebinsko in produkcijsko kakovostnejši queer film. Stališče, na katerem avtorica vztraja, je zaobjeto v zahtevi po filmskem upodabljanju univerzalne ljubezni, ki bi presegala omejitve spolnih vlog, v »obliki vrhunske filmske pripovedi«. V nadaljevanju je gejevski in lezbični film obravnavan tako na produkcijski ravni kot v kontekstu nekaterih (diskriminatornih) medijskih reprezentacij homoseksualnih tematik.

Sklenemo lahko, da pričujoči zbornik prinaša zelo relevantne in precej raznovrstne vsebine, ki bi jim skupni imenovalec lahko iskali v besedni zvezi »aktivni umetniški angažma«. Nenazadnje, ko Šprah proti koncu svojega besedila govori o Georgeovem [Žoržovem] »dvogovoru z nekaterimi ustvarjalci in (refleksivnimi) pobudami sočasja,« v opombi omeni prav Vlada Škafarja in zapiše njegov citat: »Če se resno posvetiš običajnemu človeku, vselej spoznaš, kako izjemen je. V tem se skriva univerzalnost.«

»Kino! 13/14« je prebiral Bor.


Komentarji
komentiraj >>