Saga o Harryju Potterju je eden najbolj uspešnih in komercialno donosnih, artikuliranih in družbeno relevantnih kulturnih produktov zadnjega desetletja. Med analizami zgodbe o čarovnikih pod vladavino avtoritarnega Mrlakensteina, ki s svojimi »Jedci smrti« prevzame »Ministrstvo za čaranje«, a se mu upre mali Potter s skupinico svojih prijateljev in pomočnikov, lahko naletimo na zelo raznovrstne interpretacije. Z iskanjem podobnosti in vzporednic v resničnem svetu komentatorji po navadi sekajo mimo, čeprav je Harry Potter zelo hvaležna snov za obravnavo.
“Saj veste kdo” pogosto predstavlja Hitlerja ali kar Osamo bin Ladna in njegovi sledilci, „Jedci smrti“, so populistično enačeni z islamskimi skrajneži. Korupcija zaposlenih v »Ministrstvu za čaranje« dobiva konkretna imena in obraze predstavnikov vlad. Manipulativnost osrednjega čarovniškega časnika »Razkrito« naj bi se zrcalila v razgaljenem drobovju Murdochovega medijskega imperija.
Pisateljica Joanne Rowling je kot vsak avtor nesporno črpala snov za svoje delo iz lastnega dojemanja sveta, v katerem živimo. Pa vendar se pomen in vrednost njenega dela ne kaže v istovetnosti z resničnostjo, temveč v njegovi izvirnosti, celovitosti in prodornosti. Zagotovo ima daljnosežne posledice, a fikcija ostaja fikcija, naj jo še tako želimo ukalupiti v našo stvarnost.
Resničnost serije knjig in filmov o Harryju Potterju tiči prej v globalnem vplivu, ki ga ima saga na našo družbo. Val »pottermanije«, kot analitiki radi ljubkovalno poimenujejo pojav, je najprej zajel “milenijsko” generacijo otrok in mladostnikov, ki so odraščali s knjigami in filmi o Harryju Potterju. Veliko pove statistični podatek, da je Harry Potter občutno dvignil raven bralne kulture med mladimi v Veliki Britaniji, ali dejstvo, da je bil uradni začetek prodaje posameznih delov v knjigarnah po vsem svetu načrtovan v popoldanskih urah, da bralci v iskanju svežega izvoda ne bi špricali pouka. Posebnost tega kulturnega pojava v primerjavi z drugo mladostniško literaturo in posledičnimi filmskimi adaptacijami pa je, da je »pottermanija« zajela vse generacije, torej ne samo otroke in mladostnike, temveč tudi njihove starše in stare starše. Harry Potter ima široko razpršeno občinstvo, ki ga jemlje smrtno resno.
Zadnji film v nizu osmih, posnetih po sedmih knjigah J.K. Rowling, je z enim samim zamahom hkrati očaral ljubitelje in filmske kritike. Pozitivno ga je ocenil tudi osrednji vatikanski časnik, ki je prej celo svaril pred krivoverstvom Harryja Potterja. Poenotil je bralce, ki v filmih iščejo istovetnost z literarno predlogo, in ljubitelje posebnih učinkov filmskega spektakla, ki knjig sploh niso prebrali. S prizorom ob koncu drugega dela filma »Harry Potter in Svetinje smrti«, v katerem Harry in njegova druščina na vlak za Bradavičarko pospremijo svoje otroke, se občinstvo Harryja Potterja ne glede na starost sooči s svojo odraslostjo. Že zavedanje, da je razvoj zgodbe omejen s številom knjig, za katere je Rowlingova podpisala pogodbo in od tega ni odstopala, je dalo sledilcem težnjo po še, saj jim je na nek način vcepilo zavedanje o lastni končnosti. Konec sage pomeni konec ene redkih velikih zgodb tega tisočletja in to pravzaprav na njenem vrhuncu.
Čeprav je saga zaključena, jo gromozanski stroj, ki z njo služi vrtoglave vsote, načrtno ohranja pri življenju. Legenda o izvirnem Harryju Potterju bo tako živela naprej le še v ponovnem prebiranju knjig in ogledu filmov. Razsežnost njenega vpliva pa bomo lahko merili najbrž še leta na spletu in v fizični obliki, v nepreštevnem nizu uradnih in neuradnih strani, blogov in strani oboževalcev, novih izdaj ter raznolikih pripadajočih artefaktov ali podobnih produktov. Producenti filma so poskrbeli za obsežno kampanjo, v kateri poleg standardnih oblik promocije ne manjkajo niti »Harry Potter Wiki spletna enciklopedija«, potujoča razstava z interaktivnimi sobami in filmskimi rekviziti ali uradne monografije s predstavitvami likov in njihovih družinskih dreves. Njen neločljivi del so tudi spremljevalni pojavi, ki se napajajo iz sage ali se pojavljajo v njen odziv, kot so filmi in knjige o nastajanju sage, zbirateljske in enciklopedične izdaje, znanstvene študije literarnih in filmskih del ali članki z analizo fenomena in njegovega vpliva.
Pozitivno pri tem je posredovanje političnega sporočila, zavitega v fikcijski plašč nevidnosti. V strukturo zgodbe je stkana kritika desničarskih prepričanj o čistokrvnosti in mešanju krvi. Knjige in filmi prevprašujejo elitizem, suženjstvo in nasilje, v njihovem drobovju prepoznavamo očitno zavračanje birokracije in avtoritarnih pristopov v državnem aparatu. Če je milenijska generacija v obdobju odraščanja in socializacije oblikovala svoja politična prepričanja skozi zabavo s Harryjem Potterjem, ki je začarala tudi starejše družinske člane, lahko udarna moč »pottermanije« pokaže vse razsežnosti vpliva medijev in zabavne industrije na oblikovanje javnega mnenja in posameznikove identitete.
Jo Rowling neustavljiv promocijski stroj premišljeno uporablja za javno predstavljanje svojih libertarnih stališč. Med pogovorom v newyorškem »Carnegie Hall« je na vprašanje enega od oboževalcev, ali se je Dumbledore kdaj zaljubil, presenetila z izjavo, da je bil po njenem mnenju veliki čarovnik Dumbledore pravzaprav gej, zaljubljen v čarovnika in prijatelja Gellerta Grindelwalda. Velik delež dobička od prodaje knjig je namenila za donacijo stranki, ki v svojem programu podpira matere samohranilke, saj je bila njena lastna izkušnja še ob začetku pisanja svetovne uspešnice življenje s socialno podporo.
Kritiki zato radi povezujejo J.K. Rowling z britansko laburistično stranko ali iščejo v njenih izjavah sorodnosti s programi drugih strank. Drugi spet namigujejo na članstvo naslovnega igralca Daniela Radcliffa v demokratski stranki. Ne glede na to, katere struje se želijo ponašati s Potterjevo blagovno znamko ali jo skušajo prepovedati, njenega vpliva na množice prav zato nobena stran ne more zanikati. Dokler »pottermanija« s seboj nosi osrednje sporočilo zgodbe, ki povzdiguje pogum, odgovornost za lastne odločitve, zaupanje v obče dobro, sprejemanje raznolikosti in prijateljstvo v času krize, se bo ohranjala tudi ideja, ki jo saga predstavlja. Boj med dobrim in zlim ostaja prepreden z vsemi sivinami človeštva, četudi je našel svojo odraslo obliko. In Harryjeve brade bi bilo res škoda, če bi jo ostrigli le za nadgrajevanje promocije.
Dlake na bradi Harryja Potterja je štela Saška G.
Komentarji
komentiraj >>