Festival, ki je kronan s humorjem in duhovitostjo. Festival, ki je kronan z ekološko angažiranostjo in samoreferencialnostjo na polju sodobnih performativnih praks. To sta prvi dve asociaciji, ki oblegata gledalca ob obisku letošnjih Mladih levov. V sestavku, ki sledi, se bomo podrobneje zagledali v mlade levinje in leve, ki so sledeči: Južno Afričanka Nelisawe Xaba s performansom Sakhozy says 'NON' to the Venus, performas Heineja Røsdal Avdal-a, Christophrja De Boeck-a, Yukiko Shinozaki imenovanega Deepblue: You Are Here in Dominique Roodthooft Smatch 2: Saditi marjetice ali jih jesti pri korenini?
Prestava Sakhozy says NON to the Venus, južnoafriške performerke Xaba, temelji na zgodbi južnoafričanke Sarah Baartman, ki je v 19. stoletju predstavljala atrakcijo na 'freak showih' oz. cirkuških razstavah eksotičnega, čudnega in evropskim očem deviantnega. Ta rdeča nit je prepletena z zgodbo performerke, ki nastopa v Evropi. Dotika se razsvetljenskega eksoticiranja in subverzivnega modernega eliminiranja tistih, ki tako ali drugače ne ustrezajo. Kot si je to pred kratkim dovolil Sarkozy, ko je z denarjem želel motivirati priseljence, da bi se vrnili v 'države izvora'.
Predstavo so zapečatile velike teme, kolonializem, rasizem, (politična) moč in druge, ki jih je uprizorila povsem očitno. Če poudarimo, da se je poigravala s stereotipi ali s stereotipnimi atributi, kot so posipanje z belim prahom, s tem aluziranje na nenehno zahtevo po doseganju 'belega človeka', ženske, če smo natančni, ali grizenje kosti, kot atribut tistega najbolj neprekinjenega toka misli, do pojma »divjaštvo«, na satiričen način, vam ne uide mnogo. Razumljivo in prav, seveda je želela kritično ovrednotiti moč pogleda, ki je še vedno z nekim čudenjem usmerjen v tretji svet, kot nekaterim koščkom sveta neposrečeno pravimo, a prestopanje takšnih časovnih premic - od 19. stoletja, do današnjih dni Sarkozya - vendarle zahteva radikalnejši pristop, v smislu analitičnosti. Kateregakoli področja, tudi percepcije žensk. Moč pogleda, kot pojma v gledališču, pa tudi ni posebej prevetrila. Tako je pogled ostal zgolj pogled, brez pridevnikov.
Deepblue: You are Here je performans, ki ga ne moremo dodobra osvetliti, plasti je namreč preveč. A naj omenimo, da se v njemu označuje tehnološke načine komunikacije v primerjavi s človekom, govori še o arhiviranju, o ustvarjanju spomina, o teatru ali o svetu kot mreži informacij, hkrati pa nakazuje na razmerje med makrokozmosom oziroma, bolje povedano, vseobsežnim umom, tehnologijo in mikrokozmosom človeka. A najbolj izpostavljeno je bilo to, da je tudi človek zgolj medij informacij, akter, ki obstaja v komunikaciji, ki jih beležijo različni računalniki, v tem sklopu tudi človeški. Gledališče pa je zgolj eno izmed takšnih polj, kjer se prenos podatkov zgodi.
Vizualno izdelan prostor, ki spominja na nekakšno tehnološko utrdbo in majhne zabavne škatlice, v katerih je umetelno izdelan duplikat teatralnega prostora, ustvarjenega za predstavo, ali pa vanje umeščene podobe nepovezanih dogajanj interaktivno povlečejo gledalca v povsem drugačno sliko dogajanja. Performerjevih dejanj v tem trenutku namreč ne arhivira več občinstvo, saj ga ekipa iz prostora-gledališča načrtno umakne. Na sediščih pa se vloge šele zares začno igrati.
V prostoru, prežetem z gospodinjskim in hkrati laboratorijskim, je Dominique Roodthooft izpeljala projekt SMATCH 2. Beseda, sestavljena iz dveh angleških glagolov smash (treščiti, razbiti, razsuti, trčiti) in match (ujemati se, skladati se, podati se, pristajati k), nakaže ambivalenco odnosa med človekom in naravo, ali, kot poudarjeno v predstavi, rastlinami. Zgodbe, anekdote, poezija ali pa strokovne razprave, debatni klubi ter eksperimenti so forme komunikacije, ki zaznamujejo predstavo. Tema je ujeta med angažiranostjo vsakdana in na globalni ravni, med domačim vrtom in amazonskim pragozdom, med partikularnostjo drevesa in mnoštvom gozda. Duhovito so s pomočjo različnih medijev razpravljali o ne-prizemljenosti človeka, nadvladi tega nad naravo, vzročni in posledični izkoreninjenosti iz nje, kar je zanje vzajemno povezano z nerazumevanjem človeških praks ali - na kratko in z rezervo rečeno – kulture.
Izognili so se nekakšnemu zelenemu moraliziranju in ga prikazali prav simpatično, s pravo mero zabavnosti, osveščenosti, prepričljivih argumentov in eksperimenti, ki so služili kot dopolnilo zgodb ali kot pokazatelj sam zase. A nekaj je vendarle ostalo neizkoreninjeno iz 'človeške' odtujenosti od narave. Tudi sami so uporabljali tehnološko napredne elemente, imitirali naravo v eksperimentih in podobno. Torej vprašanje, kako priti do stičišča narave in človeka v današnji potujitvi narave, ki je nekaj človeku zunanjega, je ostalo precej porozno. A vendarle, v zagovor: razumljivo, saj je amplitudo takšnih razsežnosti težko pokriti v celoti.
Pred nami so ostali še trije dnevi festivala z obetavnimi predstavami, da nam popestrijo vikend. Za Mlade leve je rjovela Sonja Zlobko.
Komentarji
komentiraj >>