Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Noči v Stari Ljubljani!!! (1710 bralcev)
Torek, 30. 8. 2011
MarioB



NOČI V STARI LJUBLJANI, 25.- 27. 8. 2011; različne lokacije, Ljubljana

* Ustanova Imago Sloveniae – Podoba Slovenije je svoj večmesečni niz dogodkov Poletje v Stari Ljubljani kot po navadi zaokrožila s tridnevnim festivalom Noči v Stari Ljubljani. Letos je Radio Študent sooblikoval del programa festivala, saj smo v glasbeni redakciji predlagali oziroma izbrali nekaj nastopajočih iz polja jazza in nekonvencionalnih pristopov h kantavtorstvu z vplivi ljudske glasbe. Poseben pečat pa je letošnjemu festivalu vtisnila istočasno potekajoča mednarodna znanstvena konferenca na temo »Stiki med tradicijsko glasbo in plesom in evropsko glasbeno kulturo v različnih okoljih in obdobjih.« Kot svojevrsten priboljšek konferenci so se namreč na prizoriščih ob Ljubljanici predstavili tako domači poustvarjalci ljudske glasbe kot tudi nekateri gostje konference iz azijskega in arabskega sveta.

Program je potekal na štirih prizoriščih, ki so si bila ravno zadosti narazen, da so predstavljala samostojno celoto, po drugi strani pa tudi ravno prav blizu, da so se radovedneži lahko sprehodili od enega do drugega in tako v enem večeru lahko ujeli več dogodkov, kot če bi ostali le na enem prizorišču. Ulični glasbeniki so se tudi samoiniciativno priklopili k dogajanju, denimo na Čevljarskem mostu, kjer sta neka saksofonist in kitarist med drugim nažigala »Mi plešemo« od benda Prljavo kazalište. Kljub temu, da so bili odri postavljeni na ulici oziroma ob sprehajališčih, so se poslušalci tako nagnetli, da je bilo naključnim mimoidočim že težko priboriti si primerno mesto za posluh.

Svečan začetek tridnevnega festivala je pripadel Svetlani Makarovič in solistom Madžarskega nacionalnega ciganskega orkestra. Pesnica in muzičisti so izvedli literarno-glasbeni dogodek Zvezda nad goro, prislovična ljubezen naše pesnice do ciganske glasbe pa se je ob veščem muziciranju madžarskih gostov zlahka prenesla na poslušalce. Ti so lahko uživali v brezhibnem, virtuoznem, a strastnem in zagnanem špilu, ki je postregel z vrsto znanih ciganskih napevov, godci pa so presenetili s kako necigansko vižo v ciganskem aranžmaju, ko so denimo zažgali z znano temo iz filma Grk Zorba. Koncert pred Magistratom je tako s konceptom kot izvedbo dobro nakazal slogan letošnjih Noči ob Ljubljanici – Sozvočje različnosti, obenem pa je postavil visoke standarde, ki jih je večina nastopajočih tudi dosegla.

Petkov večer smo nadaljevali na Gornjem trgu, kjer so že vse poletje potekajoči cikel Jazz na Gornjem trgu tokrat nadaljevali stari znanci iz Lolite. Žal organizatorji niso bili srečne roke z letošnjim ozvočevalcem, vsaj na tem koncertu. Ozvočenje je bilo šibko, inštrumenti so bili neustrezno tretirani, saj je bilo denimo vodilni saksofon Primoža Simončiča komajda slišati. Škoda je toliko večja, ker se je Lolita, ki od nedavnega nastopa kot kvartet, tokrat predstavila kot kvintet. Namesto upravičeno odsotne klaviaturistke Neže Naglič sta se primarnemu triu pridružila violinist Matjaž Sekne in vokalistka Neža Trobec, žal pa sta bila tudi njuna vložka bolj ali manj neslišna. Zato smo toliko bolj občudovali vedno energičnega in gibkega basista Iztoka Vidmarja ter novega bobnarja Uroša Srpčiča, ki je v godbo Lolite vnesel alterrockovsko šekastost ter natančnost in razpršenost ritmov.

Naslednji, petkov dan je najbolj zaznamoval scenosled v okviru večera »Bomo eno po domače«, ki je sodil tudi v spremljevalni program omenjene konference. Društvo Folk Slovenija je pripravilo pregled ustvarjanja nekaterih svojih članov, ki so se vsi predstavili s kratkim, le nekaj skladb dolgim nastopom. Izvajalci, kot so Katice, Ljoba Jenče, Tomaž Podobnikar ali primorska vokalna skupina La Porporella so zavzeto in brez odvečnih pojasnjevanj lepo prikazali pestre tradicije na Slovenskem. Za presenečenje je poskrbela pevka Lasanthi Manaranjanie Kalinga Dona iz Šrilanke, ki je izvedla eno šrilanško pesem ter našo »Če bi bil jas fčelica«. V nadaljevanju večera je nastopil v Franciji živeči vietnamski glasbenik in znanstvenik Tran Quang Hai, ki je demonstriral osupljivo tehniko alikvotnega petja ter igranja na različne drumlice in žlice. S slednjimi je v znani skladbi »Popcorn« ponazoril, kako se ob kombinaciji petja in »žlicarjenja« da poustvariti celo zvok sintetizatorja.

Zabaven nastop vietnamskega glasbenika smo nato zapustili in se odpravili na Dvorni trg, kjer smo ujeli del nastopa zasedbe Orkestrada. Gre za precej nov projekt, ki ga pelje pevka Rada Kikelj s svojim zasanjanim, a čvrstim in zapeljivim vokalom ter liričnimi besedili. Podlaga veščih glasbenikov se dostikrat – kljub flavtam – zasuka po jazzovsko, medtem ko nas je petje nekajkrat spomnilo na žlahtno tradicijo slovenske popevke. Sklep drugega dne festivala je bil v znamenju Tran Quang Haija, čigar sočen in zabaven zaključni nastop smo ujeli po Orkestradi.

Tokrat so se simpatičnemu in zgovornemu Vietnamcu na odru pridružili argentinski tablist Carlos Yoder, tubist Goran Krmac, harmonikar Janez Dovč in pihalec Boštjan Gombač. Na improviziranem nastopu so se glasbeniki, ki so se prvič srečali prav na tem odru, hitro zmenili, v katero smer bodo ubrali svoje muzičistične vragolije. En komad je denimo uvedel vietnamski glasbenik z improviziranim rapom, Gombač pa mu je pritegnil s hudomušnimi vokalizacijami in brundanjem. Proti koncu pa je naš pihalec povedel ostale v razživet klezmer, h kateremu pa so dodajali prvine še drugih idiomov.

Zaradi poletne nevihte programa sklepnega sobotnega dne žal ni bilo mogoče izpeljati v celoti; nekaj koncertov je odpadlo, za nekaj izvajalcev pa so poiskali nadomestno prizorišče. Tako smo žal zamudili domiselno sestavljen program, naslovljen »Drugačna Slovenija«, na katerem so se predstavili v Sloveniji delujoči tuji glasbeniki, ter koncert arabske glasbe v izvedbi Alwan Tria. Ves večer smo namreč preživeli v Dvornem trgu oziroma tamkajšnji kavarni, kjer smo sprva čakali na morebitno izvedbo koncerta na prostem ter navsezadnje dočakali koncert kar v kavarni.

Po svoje sta se tudi na tem koncertu predstavili zasedbi, ki bi sodili pod skupni imenovalec »Drugačna Slovenija«. Tako Bakalina kot Uršula Ramoveš in Fantje z jazbecove grape sta gotovo ravno prav stran od utečenih in konvencionalnih smeri tako imenovanega »etna«. Obe zasedbi, ki ju je za program predlagal Radio Študent, družijo negovanje narečja, samosvoja avtorska glasba ter odlična izvedba. Tandem Bakalina se, kljub kratki kilometrini, odlično znajde na odru. Pevec Jani Kutin na vokalu in harmonikarka Renata Lapanja spretno peljeta spored zabavnih, a tudi trpkih in družbeno-kritičnih pesmi. Vmes Kutin pripoveduje o tem, da je kmet in, kljub kakemu nejevernemu nasmehu iz občinstva, resno razlaga o križih in težavah svojega poklica. Pesmi mu z jezika tečejo gladko in suvereno, dobro obvlada odrski nastop, medtem ko pa harmonikarka skrbi za tekoče, poskakujoče in nagajive melodije.

Uršulo Ramoveš in Fante z Jazbecove grape smo slišali po daljšem času in dobro je bilo videti in slišati, kako zasedba napreduje in nadgrajuje svoj koncept. Nastopili so brez bobnarja Marjana Stanića, torej sta ob Uršuli pela še harmonikar Joži Šalej in Metod Banko. Iz publike jih je bodril avtor poezije Janez Ramoveš, ki pa tokrat ni nastopil. Razdelitev pevskih vlog se je v triu spremenila; moška pevca nimata več le spremljevalnih vlog, marveč ves čas z Uršulo, ki občasno utiša svoj glas, skrbita za razgibano, zvočno mikavno troglasje. Zasedba je tudi prenovila repertoar, saj je med avtorske pesmi vpletla šopek domiselnih predelav, ki jih zaznamujejo dober prepev v slovenščino in zavzete izvedbe. Slišali smo med drugim Armstrongovo »What a Wonderful World« ter »Time« oziroma »Cajt« Toma Waitsa. Nov repertoar naj bi objavili tudi na albumu, vendar se zna izid zavleči zaradi urejanja avtorskih pravic. Tudi zaradi tega je bil ta nastop vreden ogleda, s podomačitvijo tujih standardov pa je sovpadel s celotnim konceptom Noči ob Ljubljanici, kjer so bili tuji zvoki domači, slovenski pa so lahko zazveneli v neznanem ali pozabljenem sozvočju.


Po pestrem scenosledu festivala Noči ob Ljubljanici se je v soncu in dežju potikal Mario Batelić.


Komentarji
komentiraj >>