„Sem prototip nasprotnika drog,“ je bila izjava predsednice Liberalne demokracije Slovenije Katarine Kresal – sicer baje deklarirane liberalke - za hrvaški Dnevnik.hr. Morda je imel predsednik Liberalne akademije Darko Štrajn še kako prav, ko je izjavil, da volivci potrebujejo novo levico oziroma morda drugačno liberalno politiko, ki bo seveda še vedno delovala znotraj tržnega sistema, vendar pa se ne bo blamirala z neoliberalizmom in če še dodamo, s takšnimi izjavami tipa Katarine Kresal. To je sicer že dlje časa znana teza, o kateri čivkajo ptički na vejah. Kresalova, ki jo Štrajn podpira, se ne definira za levičarko, s čimer ni nič narobe, saj je konec koncev tako imenovana liberalka. Prav simptomatsko pa je, kako neki kvaziliberalci na nekaterih področjih kar tekmujejo v restriktivnosti s konservativci.

To se lahko pokaže tudi z zakoni, ki jih sprejemajo. Konec koncev je ta vlada zvišala kazni za prekrške v cestnem prometu do te mere, da so prav nepredstavljive za življenjski standard, ki vlada v Sloveniji. Član Liberalne demokracije Dušan Keber je, ko je bil še minister za zdravstvo, leta 2003 pripravil znamenit Kebrov zakon, po katerem ne moreš kupiti alkohola v trgovini po deveti uri zvečer. V imenu zaščite ljudstva in zdravja seveda. Med drugim tudi ta vlada, katere del je še Liberalna demokracija Slovenije, pripravlja zakon, po katerem na embalaži izdelkov, ki vsebujejo tudi konopljo, ne bo več smelo biti lista kanabisa kot oglaševalskega brenda. Potem bi namreč morda ljudje mislili, da je tudi marihuana zdrava. Slovenska demokratska stranka bi tukaj lahko predlagala dodatek k zakonu, po katerem na logotipu Heinekena za območje Slovenije ne bi več smelo biti rdeče zvezde, in s tem pogojevala glasovanje. Po logiki, če prepovemo že list marihuane, zakaj ne bi še rdeče zvezde, pa smo ubili dve muhi na en mah.

Prepovedati prikaz lista konoplje na izdelkih, ki to rastlino vsebujejo, je lep primer izjave tipa „jaz sem prototip nasprotnikov drog“. Kresalova v intervjuju še doda, citiramo: „Čeprav vodim liberalno stranko, sem prototip nasprotnika drog,“ konec citata. Liberalec bi kvečjemu lahko bil nevtralen do drog. Pa še v tem nasprotovanju Kresalova ni konsistentna. Kajti če govori o tem, da je proti legalizaciji drog, potem bi se morala zavzeti tudi za spremembo statusa vsaj še dveh substanc, ki sta prisotni na legalnem trgu. To sta seveda alkohol in tobak. Ampak morda v naši tradiciji po njenem ni dobro obravnavati alkohola kot ostale dekriminalizirane droge, ki se ne smejo prodajati na trgu, saj je vendar vino Kristusova kri in slednji je vodo spreminjal v vino, pa tudi Kresalova na raznih dogodkih rada parodira s kozarcem žlahtne kapljice v roki.

Kresalova je pač samo še en dokaz ambivalentne politike Liberalne demokracije Slovenije, ki je neka izprijena mešanica tradicije in neoliberalizma. Torej, zagovarjamo biznis, tam mora vladati čim večja svoboda. Morda tudi svoboda klientelizma, če smo malo sarkastični. Pustimo tukaj ob strani vse afere, ki se očitajo Kresalovi, ker niso tako bistvene za ta komentar, čeprav nakazujejo, da je neomejena svoboda v biznisu dobra. Takoj pa, ko pridemo do tem, ki so morda za družbo manj problematične kot svoboden biznis, vendar ima družba do njih predsodke, pa obrnejo list in ti zagovorniki individualizma ter svobode postanejo prototip nasprotnikov droge. Morda iz strahopetnosti, da njihova stališča po legalizaciji ne bi bila dobro sprejeta v družbi, ki za to še ni zrela, ali pa morda iz pravovernega prepričanja, da so droge zlo in ne sodijo med človekove pravice, ki jih Kresalova tako rada izpostavlja. Če je resnično drugo stališče, je to še toliko slabše.

Morda pa menijo, da s tem, ko se drogiraš, škodiš tudi družbi. Vendar potem ne sodijo več v krog liberalcev. Kajti liberalci bi morali biti proti paternalizmu in vse sloge življenja obravnavati nevtralno. Torej v smislu Rawlsove (izg. roulsove) trditve: „Če vas ne veseli poezija, se igrajte človek ne jezi se.“ Noben od življenjskih slogov ni povzdignjen nad drugega po liberalni teoriji, vsi so enako legitimni. Pod to pa lahko v skrajni instanci spada tudi škodovanje samemu sebi. A za Liberalno demokracijo so nekateri slogi življenja še kako povzdignjeni nad druge. Tako iz njihovih ust skoraj nikoli ni slišati, da lahko tudi preveč svoboden biznis škodi družbi. Ali pa preveč nakupovalnih megacentrov, ker tam se pač ustvarja biznis in to ni škodljivo. Zlo so droge.

Komentar je spisal Urh.