Sreda, 31. 8. 2011
Sonja Zlobko
Jaz, po katerem se lahko imenuje Ljubljana je gledališka akcija v kotičkih našega malega mesta, ki so bili spremenjeni v umetniški kvart, poligon. Tam so odmevale besede Jaza, neločljivo povezanega s poezijo. Kateri Jaz je zaznamoval Ljubljano tako, da ji lahko da svoje ime? Tomaž Šalamun. Obrat v sedmo desetletje življenja pesnika pa je za piko na i zaznamoval tudi, pred kratkim izdan pri Študentski založbi, do sedaj najbolj obsežen opus Šalamunovih pesmi. Naslovljen je Kdaj?: Izbrane pesmi. To so poletni meseci, ki bodo tiho odmevali kot homage Tomažu Šalamunu.
Kako zabavajo Tomaža Šalamuna? Organizator rojstnodnevne zabave – Ivica Buljan je s pomočjo ekipe Mini Teatra in performerji, ustvaril nekaj prizorišč na Križevniški ulici. Gledališka akcija je bila sestavljena iz performansov, ki so kazali na pesniški kabaret. Poezija servirana malo drugače. Mednarodna zasedba igralcev je aluzirala na svetovljanski pridih Šalamuna in malo tudi njegove Ljubljane. Izvedba sama zase stoji kot indic avtorjevih začetnih ekspedicij s skupino OHO, število obiska pa na precej čislanega človeka, ali na radovedne gledalce.
Usmeriš pogled na fokusne elemente v množici. Slednji največkrat izstopajo po poziciji prostora, videzu, glasu, jeziku, tudi čem drugem. Torej množica postane občinstvo. Našel si dotični element, na sredi Trga francoske revolucije. Postojiš na označeni meji osvobojenega ozemlja, ki mu lahko za izostritev slike nadanemo ime Šalamundistan. Tam velja izgovarjati samo angažirano poezijo Šalamuna. Marko Cindrič s kričečimi izjavami v angleščini iz pesmi Prvič, ko sem prišel v New York City, trije šotori popisani s provokativnimi krilaticami, ki se sklicujejo na Jugoslavijo, punk iz zvočnikov in tipična umetniška akcija s politično-estetskim nabojem.
Pridružiš se še rahlo zaprašenemu klovnu s police - Marku Mandiću. Ta te pripelje Pod skal'co, kjer za šankom Jose v avtorefleksivnem monologu nekakšnega imaginarnega pogovora pripoveduje Balado za Metko Kraševec. V Viteški dvorani Križank performerja in zakonca Marine De Missol ter Laurent Sauvage hodeč en naproti drugemu s poljubom in fatalnimi pogledi zapečatita pesem Mrtvi fantje, prevedeno v francoščino. Klovn že priganja naprej v atrij stavbe na Križevniškemu kvartu. Ko se posedemo, Jernej Gašperin s skoki, ki spominjajo na parkour ali bolj slikovito rečeno street jumping, animalično spreminja puščavske fatamorgane iz zbirke Romanje za Maruško, v naracijo performansa. Ko je že na balkonu stavbe, kjer ga hlad nočnih puščavskih reflektorjev ne doseže več, odromamo pred Mini teater.
Tam se klovn s police, najbolj ambivalenten karakter celotne akcije, odpraši, nas zasuje s pradavnim prahom in vstopimo v kaotični svet podob Šalmunovih pravljic. Neulovljivost, mimobežnost in zasajanje krempljev v najbolj nemogoče podobe Šalamuna, ki jih je predhodno želel uloviti ta dogodek, je Marko Mandić pokazal v enemu kosu. Zdolgočaseni kmet z marmelado, krvoločni slon, hipi želva, smešna nežnost v krutosti odnosov med partizani in nemškimi vojaki, nenavadna mama goska in brezbrižni pek, najbolj in najmanj smiselno ob enem vstopajo v odnose, kot si jih zamisli klovn. In samo zato, ker je to klovn, je vse možno.
V Mini teatru nas pričakata dve starosti igralskega sveta. Na klopi, v vrtu orhidej, leži Radko Polič zleknjen v naročju Ane Karić. Omibus različnih pesmi z ljubezenskimi motivi, se izrisuje na njunih ustnicah. Dva stara zaljubljenca, ki si šepetata besede, križata prste na rokah, božata teme in končno, končno! poljubita. Romantičnost minljivosti, romantičnost odstotnosti, ki sta jo razkrila pri Šalamunu, milo rečeno, a z zanosom omenjenih igralcev, presega Frdricha Hölderlina.
Kljub temu, da so vmes pred sledečim obstajali performansi Olge Kacjan, z otroško pesniško zbirko Jon, Nika Goršiča s pokrom na tleh v galeriji Photon, Lukasa Zauschlaga baletnega solista SNG Opere in Baleta, ter video inštalacija Roberta Waltla, je ura najmočneje bila, ko se je torek obračal v nov dan. Glasbeniki Andraž Polič, Miha Petric, Nejc Križič in Sergej Ranđelovič so z Ditko Haberl in Stipetom Kostanićem v vlogi front menov, uglasbili nekaj pesmi Šalamuna. Prevzeti od podob gotske markize Ditke in rokerskega Stipeta, v samostanski cerkvi Križank, smo, in za to stavim vsaj mezinček, pričakovali maratonsko branje nanovo izdanih izbranih pesmi. Vse do konca na novo izdanih izbranih pesmi. Kar pa se žal ni zgodilo.
Torej, če vam je bilo opisno poročilo rojstnodnevne zabave Tomaža Šalamuna všeč, se lahko namesto v biljardnici ali pa kakšni restavraciji zglasite v Mini teatru, kjer vam bodo dogodek celovito organizirali. Poskrbijo tudi za catering; o tem je pričala zaključna torta.
Ne posebej povabljena, a radovedna gostja je bila Sonja Zlobko.
Komentarji
komentiraj >> Re: Ko se Tomažu Šalamunu obrne sedmo desetletje ali poročilo z rojstnodnevne zabave
Franja [01/09/2011]
Kaj si nam pa ti punčka hotla s temle povedat? Toliko mlatenja prazne slame za en čudovit gledališki dogodek, ki smo mu bili sinoči priča pa že dolgo nisem brala.
odgovori >>
Re: Ko se Tomažu Šalamunu obrne sedmo desetletje ali poročilo z rojstnodnevne zabave
jugunu [01/09/2011]
mogoce pa bi svojo kritiko kritike nekdo s tako pokroviteljskim odnosom lahko tudi utemeljil.
odgovori >>