Tudi v Državnem zboru neslavno propadli medijski zakon, ki bi ga naj minula tri leta pod skrbnim očesom že bivše ministrice za kulturo Majde Širca pripravljali za medijsko področje sicer že zadnjih kar nekaj vlad zadolženi isti kultur-birokrati na Maistrovi, je eden od ključnih kazalnikov politične in siceršnje neuspešnosti koalicije ter vlade pri koritu domače zakonodajne in izvršne oblasti. Kar je sicer od nje še ostalo, se ukvarja predvsem s samim sabo in tem, kako čim bolj zavleči dan, ko bo vendarle potrebno priznati, da žlahtnemu ministrskemu izboru Boruta Pahorja in na silo sestavljenemu samooklicano levemu trojčku pač ni uspelo in da bodo vendarle potrebne predčasne volitve. Toda medtem ko se ne prav več dolgo aktualna slovenska politika na oblasti ukvarja predvsem s preštevanjem poslanskih glasov in dejstvom, kako bo videti ta demokratični sestop predsednika vlade Boruta Pahorja, za dnevno ideološke potrebe animacije volilnega telesa pa boj z državnozborsko opozicijo bije na pobudi za presojo ustavnosti pobude za referendum o družinskem zakoniku, je prav danes odjeknila vest, da je poslanska skupina DESUS, kot prva, ki je zapustila sedanjo potapljajočo se koalicijsko in vladno barko, v državnozborsko proceduro vložila predlog novele prav zakona o medijih.
Domače osrednje interesno združenje že in v kratkem še upokojenih prebivalcev Slovenije v Državnem zboru se sicer ob razpravi slab mesec nazaj propadlega zakona o medijih ni prav veliko oglašalo. Ker so koalicijske klopi zamenjali za opozicijske, so bili pač proti uveljavitvi vsebinsko sicer ne prav posrečeno zastavljenega Zakona o medijih, ki ga je naposled namesto odstopljene Majde Širca v Državnem zboru temu primerno ne prav uspešno branil kar začasni oziroma nadomestni minister za kulturo Boštjan Žekš, sicer primarno kot minister zadolžen za Slovence po svetu. Tako tudi sam predlog novele zakona o medijih, ki so ga danes po skrajšanem postopku posredovali v državnozborsko obravnavo, pač ni nastal na političnem zelniku DESUS, pač pa bi ga naj pripravila delovna skupina, v kateri da so vedrili predstavniki kar štirih domačih medijskih združenj.
Katere točno bi naj bile te štiri medijske združbe na Slovenskem, sicer ni najbolj jasno niti samim poslanskim predlagateljem novele obstoječega zakona o medijih. Toda med njimi gotovo ni bilo nobene od treh obstoječih domačih osrednjih novinarskih stanovskih organizacij – Društva novinarjev, Združenja novinarjev in publicistov ter novinarskega sindikata. Delovno skupino, ki jo v javnosti zaenkrat zastopa domači prototip medijskega tajkuna in izvršni direktor družbe Infonet media Leo Oblak, so po zavrnitvi zakona o medijih, katerega nekaterim ključnim rešitvam so sicer vseskozi nasprotovala, skupaj oblikovala gospodarska združenja medijev s statusom posebnega pomena in združenje radiodifuznih radijskih in televizijskih programov.
Na prvi pogled in po besedah javno pač najbolj izpostavljenega člana delovne komisije Lea Oblaka bi naj štiri medijska združenja, ki po lastnih navedbah združujejo lastnike in poslovodne organe več kot 80 radijskih in televizijskih programov, z na vse poslanske skupine državnega zbora naslovljenim predlogom novele, ki so jo danes za svojo razglasili poslanci DESUS, skrbelo predvsem za implementacijo Evropske direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah. Ta sicer določa, da mora posamezen operater na območju, kjer ponuja svoje storitve, prenašati preko svojega kabelskega sistema tudi vse radijske in televizijske programe, ki to isto območje pokrivajo s svojimi prizemeljskimi digitalnimi ali analognimi signali.
Toda ker je Ministrstvo za kulturo za uveljavitev te direktive po propadu zadnjega predloga Zakona o medijih v Državnem zboru poskrbelo s tako imenovanim tehničnim zakonom o avdiovizualnih medijskih storitvah, bo pač bolj držalo, da je razlog za politično akcijo 80-ih lastnikov in predsednikov uprav domačih radijev in televizij v drugi bistveni novosti, ki jo prinaša predlog te danes v državnozborsko proceduro po nujnem in skrajšanem postopku vložene novele zakona o medijih. Ta pa je pravzaprav plagiat, saj jo tako kot je zasnovana in predlagana, najdemo tudi v besedilu v državnem zboru zavrnjenega Šircinega predloga zakona o medijih.
Gre za spremembo sedaj veljavnega načina sofinanciranja programskih vsebin medijev na Slovenskem, ki predvsem zaradi kronične nelikvidnosti in zbirokratizirane države res neposrečeno temelji na pridobivanju sredstev na vsakoletnih razpisih in povsem res ne zagotavlja dolgoročnih rešitev tako za komercialne kot za vse tiste medije, ki se jim je nekako uspelo dokopati do statusa posebnega pomena. Zato Oblakov predlog ob že sedaj uveljavljenih letnih razpisih za sofinanciranje medijskih vsebin prav tako kot predlog, pod katerega se je še podpisala že bivša ministrica in ponovno poslanka Majda Širca, predvideva tudi možnost dolgoročnega sofinanciranja medijev s podeljevanjem koncesij.
Toda bolj kot to, kar iz v državnem zboru to poletje zavrnjenega zakona o medijih povzema predlog Oblakove delovne skupine, je pomembno tisto, kar so lastniki in predsedniki uprav v svojem predlogu novele gladko izpustili. Kot lastnik številnih radijskih programov po vsej Sloveniji, ki na račun izginjajočih lokalnih medijev in vsebin tvorijo radijsko mrežo Infonet, je bil nenazadnje Leo Oblak med prvoborci kampanje zoper v državnem zboru uspešno potopljeno zakonsko besedilo, s katerim bi se naj preuredilo domačo medijsko krajino. Nenazadnje bi, če bi bil uveljavljen, Šircin zakon o medijih v imenu javnega interesa prav na področju medijev ukinil prav statuse programov posebnega pomena in radijske mreže, torej tudi Oblakov Infonet. Tega pa novela, pod katero se je podpisala poslanska skupina DESUS, pač ne predvideva več. Prav tako se poslovodni organi in direktorji teh 80 radijskih in televizijskih programov niso kaj prida ukvarjali z novinarsko avtonomijo in uredniško neodvisnostjo. Novinarji in uredniki v skladu s tem predlogom ostajajo predvsem za predlagatelje še naprej cenena delovna sila, ki bo legitimirala tako javni interes kot morebitno večletno koncesijo obstoječih radijskih in televizijskih programov posebnega pomena.
Predlog novele zakona o medijih, pod katerega so se v imenu zaščite na Slovenskem propadajočih medijev strumno podpisali upokojenski poslanci, pač sam po sebi ne bo pripomogel ne k večji kakovosti in ne k večji raznolikosti domačega medijskega prostora, v katerem je celo Radio Študent še naprej štet za navadno komercialno radijsko postajo, kot sicer so postaje, nad katerimi neposredno bedi Leo Oblak. Toda tako to na Slovenskem gre. Oblak nadaljnje komercializacije in banalizacije nad slovenskimi mediji pač ne bo razpihala tudi ta prav danes po opozicijskem odvodu v državnozborsko proceduro po skrajšanem postopku vložena novela Grimsovega medijskega zakona.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z oblakom ali Oblakom nad slovenskimi mediji v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>