Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
KIURIKI: Morning After (Eatthis Production, 2011) (ponovitev 11. 9. 2011 ob 00.30) (1637 bralcev)
Nedelja, 4. 9. 2011
Marko Karlovcec



* Domača založba Eatthis Production, ki deluje predvsem kot platforma za olajšanje samozaložništva posameznim glasbenikom, nam to poletje ponuja kar tri nove izdaje. Tokrat se posvečamo plošči »Morning After« dueta Kiuriki. Sestavljata ga Nina F., ki operira z mikro tereminom in raznimi sintetizatorji, ter Uroš Simončič - Uri na bobnih. Nino F. poznamo že iz njenega solo projekta Kikiriki s podobnim instrumentarijem. Simončič pa je zaenkrat še manj znan tolkalec, ki pa se, tako kot Nina, aktivistično udejanja na underground sceni predvsem v Mariboru in Novem Mestu. Kot Kiuriki sta v spremnih tekstih ponavadi označena kot noiserski duo, vendar se po poslušanju plošče ta oznaka niti ne zdi tako posrečena.

Prva stvar, ki stopi v ušesa, je navito drum'n'bass bobnanje Uroša Simončiča. V miksu so tudi sicer bobni ves čas v ospredju, včasih na škodo celotne zvočne slike. Samo bobnanje in njegova vloga v glasbenem flowu pa vsekakor močno spominjata na mojstra Yoshida Tatsuyo ter njegov unikatni progressive-math-free-rock idiom. Tukaj mislim predvsem na naspidirane ritme rockovskega izvora, ki namesto posameznih zvokov tvorijo enote, s katerimi se improvizira. Le-te pa pogosto prekinejo kratki odseki v free-jazzovsko razdrobljenost in nazaj, kar da glasbi priokus »stop-and-start« estetike, ki smo je vajeni pri Ruins in podobnih Tatsuyevih projektih. Simončič se je v takem pristopu nedvomno našel in znotraj muziciranja Kiuriki je s tem večino časa tudi gonilna sila. Bolj problematična pa sta interakcija z Nino F. ter sam končni rezultat. Predvsem v prvem delu plošče prevladuje vtis, da je njen prispevek le podlaga za bobnarske eskapade. Tovrsten pojav je pri improviziranih glasbah – kamor, sklepam, spada tudi pričujoče muziciranje – pogosto minus. Toliko bolj, ker je Simončičevo igranje orientirano predvsem na beate in mikastenje le-teh. Obdelava bobnov sicer na trenutke sugerira dubovske apetite, ki bi na nek način dogajanje lahko »rešili«, a žal ne gredo dovolj daleč. In tukaj smo pri glavnem problemu te plošče. Velikokrat namreč prevlada vtis nekakšne neosredotočenosti, občutek, da so stvari narejene le napol. Diskrepanca v njuni interakciji je dober primer. Ni namreč dovolj ekstremna, da bi bila zanimiva – kot se pri improvizaciji pogosto dogaja – je pa dovolj očitna, da je moteča. Igranje Nine F. ima ohlapno repetitiven karakter, saj tvori zanke šumov, piskov in tudi orgelsko-sintovskih vpadov, na katere nanaša tuleče zavijanje teremina. Znotraj tega pristopa je zmožna pričarati momente fascinantne čudnosti, ki pa jim nekako umanjka suverenosti in odločnejše vpetosti v dogajanje. Med boljše gotovo spada druga skladba z naslovom »Damn Fine Woman«. V njej se zlovešči oblaki šuma ter zamolklega zavijanja ves čas skrivajo za neizprosnim dub-rockovskim udrihanjem in zanimivo bi bilo slišati nadaljnji razvoj teh nastavkov.

Stvari pridobijo malce več zagona v drugi polovici plošče, kar sugerira tudi nekakšno »ogrevanje«, ki je značilno za bolj jam session pristope k improviziranju. V takem primeru bi bilo morda dobro nekaj skladb izpustiti in obdržati le tiste najbolj zanimive. Kakorkoli že, v skladbah »Dubomb« in »Mochefit« Kiuriki konkretno stopijo na gas. Iz neznanih razlogov je šele tukaj Nino F. mogoče dovolj glasno slišati. V teh skladbah pokaže duo največ potenciala. Odnese ju v nekakšen free-punk-synth-thrash impro, ki bi se z nekaj več fokusa in uigranosti lahko razvil v pravo eksplozijo. Dogajanje le bežno spomni na prekmurske Hexenbrutal, večinoma pa Kiuriki naseljujeta prostor, ki je na domači sceni malodane prazen. Seveda pa konkretna niša improvizirane godbe, ki jo tendence znotraj njunega igranja sugerirajo, prinaša s seboj tudi določene zahteve. Pri uporabi bolj idiomatskih sestavin, kot so razni ritmični vzorci in gruvi, se vsak spodrsljaj ali padec energije jasno sliši. Improviziranje z le-temi tako do neke mere zahteva vešče obvladovanje instrumentov. Žal se na plošči »Morning After« pogosto zgodi, da se vzpostavi zelo oprijemljiva in intenzivna ritmična dinamika, ki je nato ne uspeta vzdrževati in peljati do konca. Morda je razlog tudi v precej različni odzivni hitrosti znotraj njunih instrumentalnih set-upov in samega igranja. Tudi to pa je seveda možno obrniti sebi v prid. V katerokoli smer bosta torej v prihodnosti že šla, lahko upamo le, da bosta to storila z malce več poguma in, kot se v takih primerih pogosto reče, več šusa.

Plošča »Morning After« kljub omenjenim hibam ostaja znotraj domačega undergrounda precej unikatna plošča. Predvsem zaradi spogledovanja s tukaj redko slišanim pristopom k hrupni improvizaciji ter odprtosti prihodnjega razvoja. Njun naslednji korak gre vsekakor pričakovati z zanimanjem.

pripravil Marko Karlovčec


Komentarji
komentiraj >>

Re: KIURIKI: Morning After (Eatthis Production, 2011) (ponovitev 11. 9. 2011 ob 00.30
kikiriki [05/09/2011]

kje lahko dobim malo več poguma in šusa? ;)
odgovori >>