Klet: Ukrajinke ob drogu
Pritličje: restavracija za družinska kosila
Prvo nadstropje: ne vemo
Drugo nadstropje: šefe bordela in njegov desetletni sin
Tretje nadstropje: Ukrajinke brez droga. Tisoč mark na noč.
Četrto nadstropje: načeloma se ve za sobo gospoda Pile, ki je ljubosumno zaljubljen v lepo Ukrajinko in zato ne bi več delil njenih intimnih delov telesa z drugimi ponudniki valute. Ker mu to ne uspe, pošlje celo hotelsko sceno z belim blagom v maloro s precej kolateralne škode – organizira skratka racijo, ki se konča z mrtvim šefom in resno frustriranim otrokom. Ta mnogo let kasneje poravna račune z dobro umerjenim pljunkom. Popolnoma mogoče pa je, da v četrtem nadstropju živi še kdo drug.
Pred racijo in pred pljunkom ima Baretić povedati še stvar ali dve, na kratko tole: Bosanec z ženo Zagrebčanko in desetletnim sinom pobegne pred balkansko vojno na dalmatinsko obalo. Priključi se verigi podajanja belega blaga iz Ukrajine, pravzaprav obtiči na njenem začetku, saj neuke začetnice prevzgaja v mične artistke, ki jim ostaja dovolj moči za polnočne aktivnosti z morebitnimi interesenti. Skoraj del družine je tudi njihov enooki in simpatični bodigard, dobrosrčni medo, ki je kos vsem nalogam, razen otrokovim spraševanjem o dekletih iz tretjega štuka. S svojimi liki Baretić ne stori res nič posebnega, občutek daje, precej bizarno, da jih ima samo zelo rad.
In radi se imajo oni med sabo. Kdo bi jim rekel mali vojni lopovi, Baretić pa jih riše kot srečno družino z vsakdanjim življenjem. Mimogrede imajo sicer zaprtih nekaj žensk v sobah nad sabo in z njimi služijo, ampak to je v romanu deležno približno tolikšne pozornosti, kot bi hodili v službo v pisarno turistične agencije. Sploh pa jih redno vozijo h ginekologu in ne pustijo strankam, da jih tepejo. Če ni stranka kar sam medo enooki bodigard, ki mu v navalu strasti stekleno oko pade Ukrajinki na zobe in ji jih razbije in potem ona ponori in ga mahne in jo potem on mlati nazaj, da je vsa plava ... ampak pustimo podrobnosti iz srečnega življenja.
Pretenciozno bi bilo reči, da Baretić opisuje konec srečnega obdobja te družine, ker bi to pokvarilo prima Balkanski flair popolne nonšalance vsega, kar počnejo, rečejo in mislijo. Bralcu je kmalu jasno, da bo šlo vse samo dol in si na nobeni točki ne obeta materinih solz sreče na sinovi poroki s hčerko ene od prostitutk, ki to pravzaprav niso in so se samo malo hecali. Ne, je the real shit, ki tudi ostane the real shit, ker tem balkanskim lopovom pač dol maha. Ampak the real shit nikoli ne postane katastrofa, ostane samo, no, pisarna turistične agencije. Da bralec to lažje pogoltne, poskrbijo protagonisti sami. Tudi v agilnem prevodu Đurđe Strsoglavec govorijo originalno mešanico balkanskih dialektov in ne izneverijo nobenega od preizkušenih stereotipov balkanizacije svoje prezence. Ustrezno poskrbijo, da jih imamo radi tudi mi.
Kaj narediti z literarno druščino, ki jo bere že v romanu, pa je druga stvar. Pravkar opisana zgodba je namreč literarni poskus, ki se ga človek z nickom Condoleezo spravi pisat na tuj blog, komentira pa ga nekaj rednih bralcev. Ti so tipizirani veliko bolj kot druščina iz hotela, njihovi posti sčasoma predvidljivi. Morda je nesramno reči, da se komaj čaka, da je njihov del zgodbe mimo, ampak je res. Oba nivoja se nekajkrat sicer prepleteta, a to ni plodovito sodelovanje in ostane pri dvoumnih namigih, kaj je res in kaj ne, pa kmalu postane preveč dolgočasno ugibati. Ne da je res pomembno, ampak tem blogerjem je to res big deal. Dejansko spominjajo na prave literarne debatnike ...
Prostorska shema hotela lahko skratka ponazarja modus operandi Baretićeve romaneskne strukture. Več nivojev je in na vsakem se nekaj dogaja, gor in dol pa posvečene vozi za vrata veceja skriti lift. Prej omenjeni mali frustrirani se v zgodbo pomeša kot petnajst let starejši napsihirani, ki v hotel pride iskat spomine in stara občutja. Štuk nad njim je pisatelj, ki pravzaprav piše o dogajanju v hotelu in zgodbo podtakne na tuj literarni blog. V podstrehi romaneskne strukture, tako rekoč v apartmaju v četrtem štuku, sedi še avtor knjige, ki ni isti kot bloger iz tretjega nadstropja, ker slednji po zaključku zgodbe izgine.
Zapleteno? V resnici ni. V resnici je novoprevedeni Hotel Grand zelo dostojen naslednik Osmega poverjenika, ki ga imamo že nekaj let v slovenščini. Baretić premore literarno prostodušnost in stilno samozavest, ki ne dopuščata dvomov v smiselnost nagrad, s katerimi ga zasipajo sosedje Hrvati. Piše, kot bi lahko pisal vsak. Če bi znal, seveda.
Risala in pisala: Andreja.
Komentarji
komentiraj >>