Sicer za ne preveč sposobnega politika in diplomata v ameriških po zaslugi wikileaksa nič več tajnih depešah označeni domači zunanji minister Samuel Žbogar se je udeležil dvodnevnega ministrskega zasedanja Gibanja neuvrščenih v Beogradu ob 50. obletnici gibanja, ki ga je so-ustanavljala tudi danes pokojna a takrat skupna federativna socialistična država. Kljub temu da bi naj Slovenija to častitljivo jubilejno zasedanje organizacije, ki se je vzpostavila, da bi se uprla hladno-vojnemu bipolarnemu razumevanju sveta, izkoristila predvsem za lobiranje za podporo ponovni kandidaturi za nestalno članico Varnostnega sveta Združenih narodov, pa je minister Žbogar nastopil tudi kot govornik. Domačemu predvolilnemu vzdušju primerno pa so ga zaradi tega na križ pribili v največji opozicijski stranki in kot zaenkrat še naprej kažejo javnomnenjske ankete tudi najverjetnejši mandatarki po prihajajočih volitvah - Slovenski demokratski stranki. V tej pa sicer iz povsem napačnih vzgibov a vendarle pravilno ugotavljajo, da gre za povsem zgrešen prispevek k strategiji slovenske zunanje politike.
Kljub temu da je natanko pol stoletja po ustanovitvi v Gibanju neuvrščenih 118 držav članic in 18 držav opazovalk Republika Slovenija po osamosvojitvi za članstvo nikoli ni zaprosila, saj si je za zunanjepolitični prioriteti vzela članstvo v Evropski Uniji in zvezi NATO. In ker se prav tako domača diplomacija nikoli ni posebej zavzela, da bi pridobila vsaj status države opazovalke, je nagovarjanje držav članic in opazovalk zunanjega ministra Samuela Žbogarja vsaj nekoliko nenavadno. Kljub temu je minister pred zbranimi suvereno zatrdil, da domača Republika, tako kot države članice Gibanja neuvrščenih – verjame v učinkovit multilateralizem, ki predstavlja podlago za naslavljanje svetovnih izzivov in soočanje z njimi.
Visokoletečim, a vsebinsko praznim besedam Samuela Žbogarja pa je verjel le malokdo med navzočimi. Nenazadnje je dokončno jasno, kako si Slovenija predstavlja načelno, transparentno in odprto zunanjo politiko, postalo ob ameriški depeši oziroma navodilu, da mora med prvimi članicami Evropske Unije brezpogojno priznati Kosovo, ki ga je v domovino takratnemu amerikanofilskemu zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu iz State Departmenta prinesel prav takratni veleposlanik v Washingtonu, danes pa zunanji minister Samuel Žbogar. Kam pes taco moli v domači zunanji politiki, so sicer brez dlake na jeziku ponovno obelodanili prav v največji opozicijski stranki, v kateri menijo, da mora Slovenija upoštevati predvsem interese in ambicije svojih zaveznic in sorodnih držav, torej sočlanic severnoatlantskega zavezništva in Evropske Unije.
Žbogar je sicer na zasedanju ob 50. obletnici Gibanja neuvrščenih udeležencem povsem neprepričljivo poskušal prodati tudi to, da Slovenija ostaja zvesta načelom neuvrščenih in da prav na njih tudi utemeljuje svojo zunanjo politiko. Da pa temu še zdaleč ni tako, pa je dovolj preveriti, na konkretno katerih načelih se je pravzaprav pred 50. leti, v začetku septembra 1961 utemeljilo Neuvrščene.
Tedanje cilje gibanja je prosto po wikipediji mogoče strniti v sledečih točkah: pravica samoodločbe narodov, neodvisnosti, suverenosti in teritorialne celovitosti držav; nasprotovanje aparthaidu; zavračanje sodelovanja v multilateralnih vojaških paktih, kot sta bila tedaj NATO in Varšavski pakt, boj proti imperializmu; boj proti kolonializmu, neokolonializmu, rasizmu, in okupaciji; težnja k razoroževanju; nevmešavanje v notranje zadeve držav in mirni soobstoj vseh narodov; zavračanje uporabe sile v mednarodnih odnosih, jačanje vloge OZN, demokratizacija v mednarodnih odnosih; socioekonomski razvoj in prestrukturiranje mednarodnega ekonomskega sistema in enakopravno mednarodno sodelovanje.
Le še največji naivneži in idealisti pa lahko trdijo, da je v slovenski zunanji politiki ostala vsaj še trohica nekdanjega neuvrščenega pogleda na razvoj sveta. Republika Slovenija tako v skladu s ambicijami in interesi članic multilateralnih vojaških paktov, v katere so jo pripustili, nekaterim narodom priznava pravico do samoodločbe in nekaterim ne. Takisto je s teritorialno celovitostjo držav. Hočeš nočeš je demokratična Slovenija primorana sodelovati tudi v multilateralnih vojaških paktih, kar ostaja svernoatlantsko zavezništvo oziroma zveza NATO, predvsem z angažmajem na Balkanu pa se tudi v vojaški pakt vse bolj sprevrača še Evropska Unija.
Posledično bi res težko govorili, da slovenska zunanja ali katerakoli že druga politika še naprej teži k razoroževanju, nevmešavanje v notranje zadeve držav in zavračanju uporabe sile v mednarodnih odnosih. Nenazadnje je slovenski vojaški škorenj vendarle tudi med okupatorji Afganistana in Iraka, pa tudi na Balkanu je del vojaških mirovno-okupacijskih sil na Kosovu ter v Bosni in Hercegovini. Demokratizacija v mednarodnih odnosih, kot jo izvaja in podpira tudi domača Republika, tako temelji predvsem na uporabi vojaške ter ekonomske sile in pač ne na enakopravnem mednarodnem sodelovanju. Takisto ni v domači zunanji ali pač katerikoli že drugi politiki niti sledu več o prizadevanjih za prestrukturiranje mednarodnega ekonomskega sistema, saj se ne glede na političen predznak vlade in koalicije na oblasti prizadeva predvsem za takšne reforme mednarodnih ekonomskih in finančnih institucij, ki podrazumevajo ohranitev obstoječega neoliberalnega kapitalizma.
Bistvo gibanja neuvrščenih pa je vendarle bil boj zoper dominacijo takrat obstoječih dveh vojaških blokov in boj zoper povečevanje prepada med svetovnimi revnimi ter bogatimi državami. Ker je bila pred 50. leti takratna Jugoslavija revna država, ki se je za povrh še uprla Stalinistični Rusiji, pravzaprav ni imela druge izbire, kot da je med soustanovitelji te fronte tretjega sveta. Toda tako to gre. Danes bi naj Slovenija sodila med najbogatejše in najbolj razvite države sveta, kar pa je zgolj deklarativna nagrada za njeno uvrščenost v multilateralna vojaška pakta – zvezo NATO in Evropsko Unijo. Enkrat za spremembo se je moč celo strinjati z oceno, ki jo je ob govoru zunanjega ministra Samuela Žbogarja na ministrskem zasedanju Gibanja neuvrščenih v Beogradu, v domači politični prostor lansirala SDS. Res gre za zgrešeni prispevek k strategiji slovenske zunanje politike. Toda temu pač ni tako ker bi naj Slovenija bila v družbi v svetovnem merilu najbolj demokratičnih in gospodarsko razvitih držav. Za zgrešeni prispevek k strategiji slovenske zunanje politike gre predvsem zato, ker prvič Samuel žbogar s svojim nastopom ni prepričal nobenega od udeležencev. In drugič ker so interesi in ambicije držav, ki obvladujejo zvezo NATO in Evropsko Unijo ter s tem tudi prav po slovensko ubogljivo Republiko, pač drugačni.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z uvrščeno Republiko Slovenijo v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>