Ruski cineast mlajše generacije, Aleksej Popogrebski, se je že kot otrok navduševal nad zapisi udeležencev arktičnih ekspedicij. Pred kratkim se je tudi sam podal na skrajni severovzhod Ruske federacije, na otok v avtonomni pokrajini Čukotka, kjer je posnel svoj tretji celovečerec “Kako sem preživel to poletje”. Gre za prosto priredbo dnevniških zapisov arktičnega raziskovalca N. V. Pinegina iz leta 1912, ki si jo te dni lahko ogledate v kinu.
»Kako sem preživel to poletje« je pripoved o Sergeju Gulibinu in Pavlu Danilovu, ki delata na opustošeni meteorološki postaji, kjer dan za dnem merita jakost radioaktivnega sevanja in odčitavata podatke na merilnih napravah. Njuna edina komunikacijska vez z “zunanjim” svetom je zastarela radijska naprava, preko katere v bazo dnevno sporočata zbrane podatke. Pavel, ki ima nekaj čez dvajset let, je na postajo prišel za kratko obdobje, v želji po avanturi in nepripravljen na delo v izrednih vremenskih in prostorskih pogojih, ter je pravo nasprotje starejšega in izkušenega Sergeja.
Razmerje med očetom in sinom, ki ga je Popogrebski raziskoval že v celovečernem prvencu Pot v Koktebel iz leta 2003, se zaradi generacijskega prepada med Sergejem in Pavlom na nek način vzpostavlja tudi v pričujočem filmu. Intenzivnost njunega odnosa, ki ga zaznamujejo občutja nezaupanja in odtujenosti, avtorju služi za razkrivanje dveh različnih pogledov na prostor in čas, ki v stresnem in neusmiljenem okolju neizogibno trčita. Od trenutka, ko Pavlu po radijski zvezi sporočijo tragično novico, o kateri bi moral nemudoma obvestiti Sergeja, te razlike privrejo na plan, film pa se iz atmosferske drame spretno prelevi v mešanico psihološkega trilerja in filma o preživetju.
Ko Sergej naposled izve za novico, Pavel njegovo reakcijo v paničnem stanju interpretira kot morilski vzgib. Zaradi tega se pred starejšim kolegom zateče v divjino, na »teritorij severnega medveda«, prepričan, da mu strežejo po življenju. Tam se sooči s pomanjkanjem hrane in mrazom. Ko se želi pogreti ob radioizotopnemu generatorju, se spozabi in svoje telo izpostavi sevanju.
Za psihološko globino, ki jo premore film, sta poleg avtorja prav gotovo zaslužna tudi igralca Grigorij Dobrigin in Sergej Puskepalis, ki so jima na berlinskem filmskem festivalu podelili srebrnega medveda za najboljšo igro. Na istem festivalu je film med drugim prejel tudi nagrado za izjemen umetniški dosežek v fotografiji. Suspenz v filmu ni učinek površinskih žanrskih trikov, pač pa dobre naturalistične igre omenjenih igralcev in minimalistične, premišljene režije; sprememb tempa in posnetkov brezbrižne arktične pokrajine, v katero je umeščena krhka človeška figura. Avtentičnost dogajanja je avtor dosegel tudi s kronološkim snemanjem scenarija, svoje pa so dodali še trije meseci, ki jih je filmska ekipa preživela v podobni izolaciji kot meteorologi.
Številne kritike filmu »Kako sem preživel to poletje« pripisujejo alegorične razsežnosti, saj naj bi Sergej in Pavel poosebljala razdor med »novo« in »staro« Rusijo. Med paranoičnim napredkom in nevarnim mirovanjem. V njem je kar nekaj elementov, ki to razliko bolj ali manj neposredno poudarjajo na ravni posameznika: Pavlovo neodgovorno obnašanje, skakanje po sodih z gorivom in igranje videoigric nasproti Sergejevi rutini in mrakobni resnobnosti. Ter nekaj takih, denimo jedrska kontaminacija in zastarelost tehnološke opreme ter bivanjskih prostorov na otoku, ki bi jih lahko razumeli tudi kot prispodobo za neko širšo zgodbo.
Če potegnemo črto; filmi, kakršnega je ustvaril Popogrebski s svojim kontemplativnim pristopom k snemanju žanrskega izdelka, ki gledalcu pripovedi ne servirajo pod nos, temveč mu omogočajo lastno osmišljanje dogajanja, so še kako dobrodošli.
Poletje je preživljal Bor.
Komentarji
komentiraj >>