Sreda, 21. 9. 2011
Nina Hlebec
* Primus se že od samega začetka drži kup najrazličnejših pridevnikov. Eden, ki nikoli ne izostane, je »čudaško«. Čudaško je seveda vedno stvar perspektive. Če se spomnimo, da so v približno istem času kot Primus kakih 500 kilometrov severneje v Kaliforniji nastajali denimo tudi Mr. Bungle, postane element čudaškosti nekoliko manj izstopajoč. Benda vsekakor imata stične točke, Primus pa imajo pred Mr. Bungle definitivno prednost – po več kot desetletju relativne neaktivnosti so spet polno delujoča zasedba z novim albumom Green Naugahyde. Album ne pušča nobenega dvoma o tem, kdo stoji za njim, in po prvem poslušanju je vtis soliden. Prvo poslušanje pa je treba vzeti kot uverturo, saj je vse nianse Claypoolovega bizarnega pripovedovanja nemogoče dojeti z enim poslušanjem, poleg tega pa je najprej treba premagati iskreno otroško navdušenje nad tem, da legenda ni izgubila prvinske privlačnosti. Tu pa se potem zgodba šele dobro začne.
Primus so se vrnili in vrnili so se spodobno. Vrnili so se v eni izmed najzgodnejših sestav: Claypool, Larry LaLonde in Jay Lane. V vseh teh letih jih je sicer močno zaobšel komercialni uspeh sodobnikov, vrstnikov in celo sledilcev, ki so svoj zvok in posledični uspeh snovali na podobnih fintah. To pa nikoli ni zares imelo nobenega pravega pomena za kreativni izpust. Ta tudi tokrat temelji na tematikah in zvočnem izrazu, ki je za zvestega poslušalca sicer pomirjujoč in domač, hkrati pa mu po stari šegi ne pušča, da bi kjerkoli drugje kot v uvodu pomislil na melanholijo. Tudi to, da bi z mislimi ob poslušanju lahko kamorkoli zašel po svoje, se zdi malo verjetno. Kratka uvodna skladba je res slišati kot apatija voznika tovornjaka na nemški avtocesti, kombinirana z najbolj srce parajočim prizorom iz mehiškega drogeraškega filma, tu pa se indiferentnost tudi konča. Vse od začetnega grgrajočega basovskega hitiča Hennepin Crawler naprej namreč spominja na karneval. Potujoči karneval, poln shizofrenikov z momentalnimi prebliski strašljive koherentnosti in prizemljenosti. In medtem ko je shizofrenija čisto resna bolezen brez smisla in dobrega namena, so na pričujočem albumu vsak tresk, vsak pretirano popačen cirkusantski vokal, vsaka kitarska in nezamenljiva basovska linija na svojem mestu. Green Naugahyde namreč zaznamuje zbrana lirična naracija in njena rdeča nit je raztegnjena čez ves album. Ravno to mu daje neizpodbitno kredibilnost in zanesljivost, saj bi se skladbe, ki bezljajo med nizkim basom, psihedeličnim vijačenjem in Claypoolovim žebranjem, lahko pod nedodelano idejo zelo hitro izgubile v neprepoznavnost in izumetničeno dolgočasnost.
Pod vso to očitano bizarnostjo in kaotičnostjo pa se vendarle skrivajo prave štorije, pristni občutki, nepokvarjeni nameni. Ti niso izraženi prav nič subtilno, temveč brezobzirno in jasno, kot denimo v komadu Eternal Consumption Engine. Tu, na primer, iz subtilne igrivosti skladba hitro preide v falzetovsko očitanje, če ne celo zgroženost, in posmeh pretirani ameriški naklonjenosti do brezglavega nakupovanja nepotrebnih reči, ki so tako ali tako izdelane na Kitajskem. Navidezna lahkotnost tovrstnega pripovedništva sicer verjetno ni neskončno kompleksna stvar, se pa morata nekje med tem zgoditi osebnostna in umetniška rast ustvarjalcev. In ja, če želi nekdo prepričljivo govoriti o smrti nekoga zaradi bolj ali manj opojnih substanc, je to skorajda nujno izkusiti na osebnem nivoju. S tega vidika je Jilly's On Smack, centralni in najdaljši komad na albumu, dober indikator tega, kaj je od novih Primus upravičeno pričakovati. Skladba je temačna in pogubna, hkrati pa razgibana, psihedelično-vesoljska in repetitivna, kar se dobro povezuje z repeticijo samih drogeraških navad. In čeprav je že naslednji komad Lee Van Cleef povsem drugačen – risankasto-kavbojski in igriv, je prehod izredno naraven in nekonflikten.
Naravnost in eleganca absurda sta nasploh prevladujoči kvaliteti pričujočega izdelka, ki ga ženeta vse do bridkega konca. Frank Zappa se nekje v rokenrol nebesih zadovoljno nasmiha vsemu skupaj in tudi on v brk govori: »Primus sucks«, Primus kot taki pa so na zamišljeni poti očitno točno tam, kjer morajo biti.
pripravila Nina Hlebec
Komentarji
komentiraj >> Re: PRIMUS: Green Naugahyde (ATO Records/ Prawn Song, 2011) (ponovitev 28. 9. 2011 o
anonimni alkoholik [21/09/2011]
O kul! Back to the future!
odgovori >>