Torek, 20. 9. 2011
goran
* Recenzije plošč so lahko včasih zelo zavajajoče. Če mi novi album švedskega elektronskega producenta Axla Willnerja alias The Field ne bi bil dodeljen za recenzijo, bi ga verjetno mirno spregledal. Zapis, s katerim so na enem od spletnih portalov - ki ga sicer cenim - pospremili njegov izid, je namreč ponujal vtis, da Willner s svojim tretjim albumom ‘Looping State of Mind’ pravzaprav ni odkril nič novega. Ali pa, da se celo ponavlja. Ta vtis se je ponujal že z njegovim drugim albumom, ki je bil praktično le malce manj prepričljiva izpeljanka sicer odličnega prvenca ‘From here we go sublime’ iz leta 2007. Posledično sem skozi omenjeno recenzijo prišel do preuranjenega zaključka, da gre v primeru novega albuma v najboljšem primeru za malce spremenjeno reprizo tega, kar je Willner ponudil na prvih dveh ploščah. Toda težko bi bil dlje od resnice. ‘Looping State of Mind’ je namreč plošča, s katero je Willner svoj izviren izraz izpilil v perfekcijo.
Ta moja skorajšnja ignoranca veliko pove tudi o sodobnem konzumiranju glasbe. Slišimo, prežvečimo, izpljunemo, pozabimo. Še bolj to verjetno drži za izrazito trendovske vsebine, kamor zlahka umestimo tudi Willnerjevo glasbo. Njegov prvenec je pred štirimi leti mnoge od nas ujel nepripravljene in takratno navdušenje nad njegovo izvirno techno pogruntavščino, začinjeno z opojno pop senzibilnostjo, še ni zbledelo iz spomina. Pa smo ga v zadnjem času kljub temu puščali v pozabi. Po njegovem prvencu se je pozneje namreč zgledovala še kopica producentov in nekaterim je njegovo estetiko uspelo celo nadgraditi. Ideja je bila vsaj v teoriji videti preprosta; techno ritem prepleteš z nastavki shoegazenja in ambientalne glasbe ter vse skupaj postaviš v opojno repeticijo, ki te odpelje. No, da ni muha enodnevnica, Willner zdaj dokazuje s svojo novo ploščo, na kateri svoje ideje, ki so verjetno tik pred tem, da postanejo kar svoj žanrski odvod, sestavi v daleč najbolj všečen, prepričljiv tovrstni album. Zdi se skorajda neverjetno, kako zelo je Willner napredoval v sicer rigidni izrazni formi. Toda očitno si je med snemanjem prvih dveh albumov nabral dovolj izkušenj, da je svoje domislice zdaj lahko prevedel v popolno glasbeno izkušnjo.
Če se še za hip vrnemo k – po mojem mnenju – zgrešeni recenziji, v njej zapisani fakti sicer povsem zdržijo. Zvok je bolj izpiljen, teksture bogatejše, več je akustičnih pritiklin. Toda ta suhoparen, na tehnična dejstva oprt zapis, resda pospremljen še z očitnim hajpom na Willnerjev račun, pravzaprav povsem spregleda tisti aspekt, ki ploščo ‘Looping State of Mind’ postavi med favorite letošnjega leta, najmanj v kontekstu elektronskih muzik. To pa je mojstrsko kreirana atmosfera, ki poslušalca počasi dvigne nekam nad oblake, v brezzračen prostor, kjer se lahko upočasnjen vrti okoli svoje osi. Horizontalno in vertikalno. Nebeški rejverski hedonizem v najlepši podobi. Počasno grajenje technoidnih repeticij, ki jih Willner mojstrsko stopnjuje z manipulacijo komaj zaznavnih detajlov, te preprosto odzemlji, ti povsem odtuji občutek za čas. Zato, da se le povsem ne izgubiš v brezčasnosti, pa hipnotični, opojen zvočni tok priložnostno zaustavi z zvočno okleščenimi, skrbno odmerjenimi prehodi. Toda tudi tu vselej ohrani stik z osnovnim motivom posameznih skladb. Prehodi so bolj kot priložnost za predah pravzaprav le odskočna deska, od katere se s pospeškom odstreliš še višje med zvezde. Skozi prizmo melodičnosti, harmoničnosti in opojne, hipnotične atmosfere ploščo ‘Looping State of Mind’ zlahka umestimo med najlepše techno dosežke. Bržkone pa je najprej pisana na posluh tistih, ki v glasbi iščemo omamne substance.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >> Re: THE FIELD: Looping State of Mind (Kompakt, 2011) (ponovitev 27.9.2011 ob 00.30)
tadej [22/09/2011]
"Nebeški rejverski hedonizem"...lajkam, fuL:D
odgovori >>