PROJEKT BOB DYLAN - Postani prostovoljec, 21. 9. 2011; Križanke, Ljubljana

* Gotovo nisem edini, ki ga preveva nelagodje ob Projektu Bob Dylan - Postani prostovoljec. Namreč da prav ameriško veleposlaništvo v Sloveniji organizira tovrsten dogodek. Kaj si o tem misli Bob Dylan, ve le on sam. Menda mu je iniciator tega projekta, vodja odnosov z javnostjo ameriškega veleposlaništva v Sloveniji, Chris-topher Wurst pisal pismo, v katerem ga je seznanil s projektom, a Dylan ni odgovoril. Mogoče si lahko pomagamo z drobcem besedila iz njegove pesmi Not Dark Yet: »rodil sem se tukaj in umrl bom tukaj, ne po svoji volji«. Bob Dylan ni ameriški državljan po lastni izbiri. A to je njegova edina domovina in ima vso pravico povedati svoje mnenje o njej. Kaj pa počnejo z njegovimi pesmimi, je zunaj njegove moči.

Nelagodje ima celo vrsto virov. En je recimo tisti očitnejši in najbolj pri roki. Kar samoumeven. Kako lahko prav Amerika govori recimo o človekovih pravicah? Nekako tako, kot kako lahko Rimsko-katoliška cerkev govori o pravičnosti za vse? Sprenevedanje? Hipo-krizija? To so preveč enostavni poskusi razlag. Na tem mestu ni - kot po navadi rečemo ob zagatah, ko hočemo na kratko razložiti bolj zapleteno reč - ne časa ne prostora, da bi o tem bolj poglob-ljeno razglabljal. Tudi podatek, da bi naj imel Bob Dylan delnice v industriji orožja, je te vrste. Jih ima res? S kakšnim namenom? Kako gre to skupaj z njegovimi mirovniškimi pozivi? In podobno. Ne vem.

Paternalizem in dvoličnost ZDA torej uokvirjata, določata pristop k razmišljanju o Projektu Bob Dylan - Postani prostovoljec. Kakšen prostovoljec? Takšen, o katerem govorijo Jefferson Airplane v svo-ji pesmi iz šestdesetih? Aktiven državljan, mirovnik? Ki te bodo zatrli in dotolkli takoj, ko boš svoje početje vzel nekoliko bolj resno? Ko boš res šel na ulico? Jagode in kri. Prostovoljec v Vie-tnamu? V Iraku? V Iranu, Afganistanu, Severni Koreji? Temno posta-ja.

Včerajšnji koncert je bil en od štirih sestavnih delov Projekta Bob Dylan - Postani prostovoljec. Edenn je zbirka priredb, drugi je festival filmov o Bobu Dylanu, tretji je dokumentarni film Maje Weiss in Petra Braatza, ki bo na sporedu to soboto, 24. septembra zvečer, na TV Slovenija.

Koncert se je seveda tesno navezoval na omenjeno zbirko priredb. Hkrati je imel svojo lastno dramaturgijo. Tako so ob sedmi večerni uri na oder stopili člani zasedbe Katalena z označevalno in opre-deljevalno pesmijo Boba Dylana Masters of War. Seveda je jasno, kdo so gospodarji vojne. Bob Dylan to vedno znova ponovi, ko v primernih trenutkih, recimo leta 1991 ob napadu Amerike na Irak, spet letos in večkrat vmes, manifestno izvaja to pesem.

Okvir včerajšnjega dogodka, ki so ga začrtali člani zasedbe Kata-lena z izvedbo pesmi Masters of War, je štiri ure kasneje zaklju-čila skupina Laibach z izvedbo skladbe America, svojo razgradnjo ameriške himne in ogledala deklariranim ameriškim vrednotam. Vključno z vztrajnim obratovanjem strojev za črpanje nafte na pla-tnu za odrom, ki je začasno prekrilo sporočilo Postani prostovol-jec.

Vendar je to bil le en, notranji okvir dogodka. Širši okvir je predstavljala civilna družba, družba državljanov. Aktivnih držav-ljanov, prostovoljcev. Od osemnajste ure dalje so se v preddverju Križank predstavljale nevladne organizacije. Njihovi člani, pros-tovoljci, tudi uporabniki, so sestavljali dobršen del občinstva v nabito polnih Križankah.

Prostovoljci so kajpak pomemben del vsake družbe. Tudi tiste, ki se vsaj deklarira za socialno državo. Seveda je razlika v vlogi, pomenu in dometih aktivnih državljanov, prostovoljcev, glede na kontekst, v katerem delujejo. V okviru socialne države so komple-mentaren del. V okviru liberalne države in potrošništva so trn v peti kapitala in nanj vezanih oblastnih struktur. Kam neki sodi Amerika? In kam neki Slovenija?

Projekt je imel celo vrsto razsežnosti. Ena je bila proslavljanje Dylanovega sedemdesetega rojstnega dne. V zvezi s tem omenimo, da je Borut Marolt v uvodu izvedbe Just Like A Woman skupine Niet navrgel nekaj v smislu: »A je še živ?«. Poza punkovske ironije?

Ni treba ponavljati, da je prav zanimivo gledati, kako je drugačna kultura, kultura pripadnikov baby buma iz šestdesetih, že zdavnaj postala uradna, ali vsaj del uradne kulture tako Amerike kot reci-mo tudi Slovenije. Veleposlanik ZDA v Sloveniji je v svojem nago-voru omenil, da je - za razliko od nekaterih prisotnih - on res odraščal v šestdesetih in da mu že petdeset let polnijo glavo pes-mi in sporočila Boba Dylana. In dodal, da je pred kratkim napisal neko jezno depešo v Washington, jo že skoraj zbrisal, nato se je spomnil Boba Dylana in jo kljub temu poslal. Prebrali jo bomo čez nekaj let na Wikileaksu, je obljubil.

Bob Dylan kot označevalec - vsaj dela - ameriške politike? Recimo demokratov? Kot bi lahko na primer Steve Earle predstavljal demo-kratsko plat Amerike, Toby Keith pa republikansko. In gotovo sta si Bob Dylan in Steve Earle bolj blizu. Ne glede na Earlove komen-tarje o Dylanu in Townesu Van Zandtu. Skratka, raje imam to plat Amerike.

Po Muratu & Joseu so se včeraj na odru Križank zvrstile nekatere najboljše slovenske pevke. Najprej Mia Žnidarič, ki je ob Simple Twist of Fate odpela pesem The Gallery Joni Mitchell, ki jo je pogosto pela to poletje. Nato Brina z Blind Willie McTell in Seve-ra z izvedbo Not Dark Yet, ki jo je sicer na zbirki izvajala le s Chrisom Eckmanom, tokrat pa z izvrstno zasedbo. Dodala je še pesem, ki si jo je pravzaprav najprej izbrala, a so jo nato prep-ričali drugače, All Along The Watchtower.

Sledil je eden najsilovitejših rockerskih delov večera, Hic et Nunc, ki so se prelevili v The Frictions s Chrisom Eckmanom in oddrveli od United States of The Universe do Senorja in Pripovedk o moči Jenkijev. Zatem antiklimaks s Sabino Cvilak in Zoranom Pre-dinom, nato pa Peter Lovšin s Španskimi borci, ki ni - kot bi mogoče kdo pričakoval - izkoristil prilike in odigral svojih nave-zav na Boba Dylana, namreč pesmi Billy in Pred nevihto skrijem te. Nasploh so bili vsi nastopajoči dokaj nepredvidljivi. Še najbolj po pričakovanjih so bili Laibach z omenjeno Americo. Pri skupini Niet sem recimo pričakoval izvedbo pesmi Dekle izza zamreženega okna, pa so se odločili za skrajno siloviti izvedbi pesmi Depresi-ja in Lep dan za smrt. Tudi zadnji nastopajoči, Vlado Kreslin, se je izognil recimo izvedbi pesmi Knocking on Heaven's Door in je raje odigral navezavo na Aldousa Huxleya, Krasni novi svet, nato pa pomirjevalno Eno pesem, poklon zbrani druščini »takih ljudi, ki se jih človek razveseli«.

Posvetilo prostovoljcem, dejavnim državljanom, ki jim je bil dogo-dek tudi namenjen. Vsa čast jim!

Pripravil Milko Poštrak