Sobota, 24. 9. 2011
MarioB
* Naj takoj povemo; za ljubitelje nenavadnih zvokov sodelovanje dveh izmed najvidnejših predstavnikov nove klasike in avantgardne glasbe nemara že na papirju zveni obetavno, že nekajkratno poslušanje albuma pa nas je prepričalo, da so se obeti več kot izpolnili.
Če sodite med ljubitelje Kronos Quarteta in finskega odbitega harmonikarja Kimma Pohjonena oziroma njegovega projekta Kluster, ste gotovo nestrpno čakali tale album. Uniko je namreč projekt, ki so ga združeni ameriški in finski glasbeniki zagnali že leta 2004, vse doslej pa ga niso zabeležili na albumu.
Zametki projekta pa segajo še dve leti nazaj, v leto 2002, ko je vodja Kronosov, David Harrington, prvič slišal projekt Kluster ter finska muzičista povabil k sodelovanju. Začel je nastajati Uniko, Pohjonenova skladba za sampler, harmoniko, godalni kvartet, elektronska tolkala in še kako elektronsko pomagalo, ki ga krmari njegov pajdaš Samuli Kosminen. Tisti, ki ste vsaj enkrat v živo videli Pohjonena, dobro veste, da je pri oblikovanju celostnega vtisa pri njem še kako pomembna razsvetljava. Tako je tudi Uniko več kot le album, saj ga sooblikujejo luči in efekti; za tiste, ki si želijo glasbo, ki jo bomo kmalu spustili v vaša ušesa, zaužiti v odrski različici, pa vesela novička, da naj bi prav te dni izšel še devede s posnetkom koncerta iz leta 2004.
Naši odrski znanci vsak po svoje pomembno soustvarjajo sodobno polje zvočnih eksperimentov in nenavadnih zvokovnih druženj. Na prvem skupnem projektu so po eni strani potrdili svoj sloves drznih znanilcev sprememb, po drugi pa so na trenutke smelo nadgradili in celo presegli zvočne okvire, po katerih smo jih doslej poznali. Čeprav so Kronosi veliko delali s tradicionalnimi glasbeniki iz raznolikih okolij ter so zahodnjaškim ušesom eksotično muziko želeli zajeti v okvire godalnega kvarteta, se godba in zgodba Unika odplete drugače.
Album namreč le zelo sporadično ponudi navezavo na tradicionalne godbe – v kar štejemo tudi tango, ki se z značilnimi potegi godal hipoma pojavi v večslojnem zvočnem tkivu. Uniko zato toliko bolj gradi na moderni klasični glasbi, svojevrstnem »crossoverju«, ki pa nima nič skupnega s trendovskim in priljubljenim mišmašem, kakršnega je denimo nekoč špilala Vanessa Mae. Klasika torej, ki si želi preseči lastna pravila in okvire in ki se spotoma zmodernizira s pomočjo elektronike in studijskih učinkov, hkrati pa se vendarle navezuje na lastno tradicijo in malo tudi na tradicionalno glasbo.
Za glasbo z albuma je nemogoče podati enega samega žanrskega označevalca. Minimalizem je, denimo, resda prisoten, a spet – poigrajmo se z besedami – v minimalnih odmerkih. Elegičnost in razbolelost, ali raje melanholija, ki jo tako radi pripišemo glasbi s Severa, je prav tako slišna, a jo glasbeniki vešče umeščajo med druga poustvarjena čustva, da nikakor ne prevladuje. Tudi elektronske prvine so v službi celote in nikakor ne silijo v ospredje. Uniko torej streže z eklektično glasbo, ki je kot celota dovolj razgibana, da nam pusti vpoglede v njene posamične gradnike, ti se pa spet često zasukajo v drugo, drugačno čutenje in zvenenje, ne da bi porušili celoto.
Severnjaška melanholija se pari s strastjo tanga, nova klasika se sproti preoblikuje v elektroniko. Godala drsijo in brenčijo ter se semintja združijo s Kimmovimi linijami na harmoniki, ki so celo, česar od njega v zadnjem času nismo vajeni, harmonične in melodične. Občasno vražji mehar zvočno maso dodatno zgosti z vokalnimi akrobacijami, enkrat podobnimi grlenemu petju, drugič nerazločnemu brundanju. Pomemben pečat gibkemu in ves čas gibljivemu zvočnemu toku pritisne mojster samplov Samuli Kosminen s hecno zvenečimi ritimi ali pa modulacijami v živo odigranih zvokov.
Vsa zadeva pa najbolj zaživi, ko se vseh šest glasbenikov zlije v en sam zvok, enkrat viharen, drugič lebdeč, kdaj drugič pa razbrazdan, hrumeč. Na samem albumu je kar nekaj takih trenutkov, svojevrstnih viškov, ko se naboj in tenzija do takrat odigrane počasi valujoče godbe akumulirata do take stopnje, da je nujna hkratna dokončna zgostitev in bliskovita razpršitev. Taka zvočna štorija se dostikrat ponovi na albumu, a vsakokrat drugače, z novimi presežki in zasuki v premeščanju poudarka, v dvigovanju in takojšnjem umirjanju tempa, v iskanju novih poti ...
Primerjava s filmsko glasbo se ponuja skoraj sama od sebe, a taka primerjava ni edina, saj medtem ko se celota zdi kot soundtrack za na primer kak nekonvencionalen dokumentarec, posamični deli oziroma parti daljše skladbe uspešno mahajo po svoji lastni zvočni poti in so zadosti mikavni, inventivni in drzno odigrani, da nas ponesejo na dodatne zvočne izlete. Povedano drugače, Uniko je imenitno in ambiciozno, kompleksno delo, ki se v dobrih 50 minutah z zvokom dotakne številnih zapuščin in tradicij, ne da bi kateri ostal kaj dolžan. Je samosvoja glasba, ki, kot že povedano, presega opuse sodelujočih in obenem zaživi lastno življenje, ne meneč se za imena, predale, okuse, množice ali elite.
pripravil Mario Batelić
Komentarji
komentiraj >>