Ponedeljek, 26. 9. 2011
polonap
* Ploščam, ki jih nekdanji in sedanji sodelavci Nicka Cavea izdajajo samostojno ali z lastnimi zasedbami, se je letos pridružil tudi prvi povsem avtorski album Micka Harveyja, multiinstrumentalista in producenta, ki je bil do odhoda iz The Bad Seeds leta 2009 Caveov glasbeni partner z najdaljšim stažem in nekakšna hrbtenica zasedbe. Skice iz Knjige mrtvih resda niso prvi album, ki ga je izdal pod lastnim imenom, vendar smo ga doslej poznali predvsem po soundtrackih in priredbah. Velja za veščega instrumentalista, aranžerja, producenta in interpreta skladb drugih avtorjev – predvsem Sergea Gainsbourga -, manj suveren pa se je doslej zdel pri snovanju in interpretaciji lastnih komadov.
Čeprav so bile njegove samostojne plošče kritiško dobro sprejete, je bil bolj kot solist cenjen po delu v The Birthday Party, The Bad Seeds, Crime and the City Solution in drugih uspešnih navezah – v zadnjih letih, denimo, s PJ Harvey. Očitno se tega, da kot avtor in vokalist ni najmočnejši, zaveda tudi sam, saj je po izidu nove plošče večkrat poudaril, da v resnici ni kantavtor in da je uspešnejši, ko sodeluje z drugimi glasbeniki. Tak vtis smo, mimogrede, dobili tudi na njegovem dokaj bledem samostojnem nastopu v Orto klubu pred štirimi leti.
Ali so Skice iz Knjige mrtvih v tem smislu znak, da se je v 53-letnem Avstralcu z odhodom iz The Bad Seeds prebudila avtorska žilica, pred njim pa je plodna samostojna pot, sicer ne moremo napovedati. Vendar pretežno baladna plošča - s komadi, v katerih Harvey ob spremljavi kitare ali klavirja podaja zgodbe o umrlih prijateljih in družinskih članih -, ne napeljuje na takšen razplet.
Album Sketches from the Book of the Dead se navezuje na tradicijo alter-rocka, alter-countryja in folk-rocka, ki je bila popularna v devetdesetih, ko smo poslušali The Walkabouts in Tindersticks, in z glasbenega vidika ne prinaša presenečenj. Tu in tam spomni na neizbežno referenco, prijetno domače The Bad Seeds – na kakšno Mercy Seat, Papa Won't Leave You Henry ali katero izmed vsebinsko bolj sorodnih morilskih balad. Balada o Jayju Givensu, prijatelju Harveyjevega očeta, ki se je ustrelil s šibrovko, je že taka.
Žal je med enajstimi skladbami malo presežkov. Najbolj zaokroženo, dodelano in polnokrvno funkcionirata prvi in drugi singel z albuma - October Boy, biografsko in glasbeno posvetilo prijatelju in sodelavcu Rolandu S. Howardu, ki je konec leta 2009 umrl za rakom, in zaključna Famous Last Words, stilski tujek na albumu, ki izstopi iz melanholičnega okvirja.
Gledano v celoti pa na plošči Sketches from the Dead preveč skladb ostaja na ravni skic, kakor sugerira naslov. Manjkajo jim nekoliko ostrejši robovi, bolj emocionalna izvedba in dramatičnost, ki bi šla Nicku Caveu kot vokalistu verjetno bolje od rok. S svojo žalobnostjo znajo nepotrpežljivega poslušalca odvrniti kot zamorjene in morda celo pretenciozne. Čeprav je med njimi tudi nekaj zelo všečnih momentov, ki se razgrnejo ob pazljivejšem poslušanju v tihih, samotnih nočeh, jih je premalo, da bi si Harveyja lahko zamišljali kot solista, ki bi presegel delo v prej omenjenih zasedbah in sodelovanjih.
pripravila Polona Poberžnik
Komentarji
komentiraj >>