KEN VANDERMARK & PAAL NILSSEN-LOVE + JASPER STADHOUDERS, 25. 9. 2011; Bizzarnica- Metelkova mesto, Ljubljana
* To nedeljo smo ciklu Defonija lahko prisluhnili v novem okolju. Namesto v običajnem Klubu Gromka se je koncert tokrat zgodil v Bizzarnici pri Mariči, prav tako na Metelkovi. Sprememba lokacije se je izkazala za prav simpatično, tako lastnica kot organizator pa sta izrazila željo po sodelovanju tudi v prihodnosti. Na oder je tokrat stopil saksofonsko-tolkalski duet Kena Vandermarka in Paala Nilssena-Lova, ki se jima je v tretjem setu pridružil še nenapovedan gost. A o tem kasneje. O Vandermarku in Nilssenu-Lovu sicer ne gre izgubljati besed. Naj zadošča le opazka, da se oba uvrščata med najbolj zavzete garače na sodobni jazzovski, predvsem free-jazzovski sceni. Vse to pa s kopico odvodov na področja noisa, rocka, funka in še kam.
Kako sta torej igrala tokrat? Kot duo sta pokazala predvsem dvakratno mojstrstvo. Koncert je bil svojevrstna demonstracija obvladovanja tako inovativne jazzovske linije, katere del sta, kot tudi njunih osebnih izrazov, ki se izrisujeta v tej pokrajini. Že začetki vseh treh odigranih improvizacijskih kosov so kazali na ogromno suverenost in samozavest, ki gotovo izhajata tudi iz konstantnega in delavnega pristopa h koncertnemu muziciranju. Ken Vandermark spada med najbolj bluesovsko in funk-rockovsko navdahnjene belske free-jazzovske saksofoniste zadnjih dveh desetletij. Paal Nilssen-Love pa v svojem igranju kombinira strahovito veščino razbijanja ritmov in živalskega udrihanja po drum-setu, ki spominja tako na Elvina Jonesa kot noise-rockerske pristope. Hkrati pa je njegovo igranje oplemeniteno tudi z ne-idiomatsko svobodno-improvizacijsko senzibilnostjo, ki v tovrstnem energičnem igranju ni tako pogosta. Seštevek vsega omenjenega pa nam ponuja tudi dober vstop v njuno skupno muziciranje tokrat.
Celotno igro je vsaj v mojem dojemanju uokvirjal precej rokenrolerski pristop k dinamiki, gostoti, ritmiziranju ter padanju in ponovnem zaganjanju. Nabor zvočnosti in odtenkov pa je kljub temu bil večino časa precej »out-there«, če uporabimo klasični free-jazzovski besednjak. Vandermarkova tendenca fraziranja bluesovskih riffov na saksofonu bi lahko v družbi kakega manj inventivnega bobnarja izpadla precej klavrno. Ne zaradi samega Vandermarkovega igranja, temveč zaradi nevarnosti zaklepanja v togo preigravanje generičnih rock ritmov. Slednje je skušnjava, ki se ji praviloma s stilom izogne le peščica bobnarjev. In med temi je prav gotovo Paal Nilssen-Love, ki se izziva tradicije drum-seta loteva zagnano, inventivno in predvsem skrajno energično. Trenutki, ko je publiko navdušil z eksplozijo hardcore rockovskih ritmov, so tako zveneli, kot bi prihajali od neznano kje. Bili so prepoznavni, a obenem povsem tuji odmevi viharne tolkalske propulzije. Zanimivi pa so bili tudi prehodi med očitnejše zaznamovanimi parti improvizacijskih kosov. Kljub svojem organsko-strateškem pojavljanju v splošno-glasbenem flowu so s seboj nosili prav toliko, če ne še več fascinantosti. Duet ima dragoceno veščino nekakšnega naravnega toka glasbe, ki se kaže predvsem v odsotnosti naglice in prisile takojšnjega učinka kot tudi v senzibilnosti večkratnih zaključevanj. V splošnem bi lahko rekel, da sta nam Vandermark in Nilssen-Love postregla z dozo žlahtnega, robatega in prizemljenega ruženja, ki se je na trenutke približevalo tudi skorajda bezniškemu vzdušju. Na to je seveda vplivala tudi specifika lokacije, s katero sta se znala poigrati. Ves čas pa je njuno igranje dajalo slutiti izjemno zaledje in širino. S kombinacijo neposrednosti in nonšalance sta si pridobila naklonjenost publike in hkrati izpričala ljubezen do zvočnih raziskovanj ter tradicij lastnega instrumentarija in izraza. Tako sta pokazala, da med poloma žanrskosti in skrajnega eksperimentalizma cveti široko polje pristnega in zavzetega muziciranja, ki ga pristaši omenjenih ekstremov dostikrat niso zmožni ponuditi.
Pri zadnjem setu se je Vandermarku in Nilssenu-Lovu pridružil še nenapovedani gost, nizozemski kitarist mlajše generacije, Jasper Stadhouder. Igranje dueta je oplemenitil s svojim no-wave skronkom in frantičnim hrupanjem, ki pa se po mojem mnenju ni razvilo do polnega potenciala iz povsem banalnega razloga. To je bila prenizka glasnost njegovega ojačevalca. Je pa to imelo tudi zanimiv stranski učinek. Zaradi akustičnega in dihajočega igranja dvojca se je do nas ponekod prikradel celo suhi akustični zvok njegovega maltretiranja strun. Sicer pa je Stadhouder v igro vstopil gibko in z močnim punkovskim nabojem. Ob bolj razpuščenih delih pa je z nekaj primitivnimi preparacijami pokazal na neizčrpno zvočno bogastvo tega dandanes najbolj ljudskega instrumenta. Tudi sicer se je dobro vklopil v dinamiko zasedbe, ki je kljub razdajanju postregla s še enim kompaktnim bisom. Tako se je s pozitivno noto zaključil koncert, ki je segel marsikam in prišel k nam od marsikje.
Na Defoniji je bil Marko Karlovčec.
Komentarji
komentiraj >>